Varuh se je v preteklih letih že večkrat ukvarjal z zahtevami staršev, da vrtec ali šola organizira možnost vegetarijanskih obrokov v povezavi z dolžnostjo vrtcev in šol upoštevati želje staršev glede specifične vrste hrane. O problematiki smo pisali v letnih poročilih Varuha za leta 2007, 2010 in nazadnje v 2017. Na to smo opozorili tudi v posebnem Biltenu Varuha (št. 13), ki smo ga izdali leta 2009 in ga poslali vsem vzgojno-izobraževalnim zavodom.
Znano nam je, da vrtec ali šolo obiskuje čedalje več otrok, zdravstveno občutljivih na določena živila, zato se zanje pripravlja dietna hrana. Vemo tudi, da zaradi nespremenjenih kadrovskih normativov že priprava teh obrokov povzroča veliko težav. Zato vrtec ali šolo pri upoštevanju želja staršev po pripravi posebnih obrokov omejujejo kadrovski, materialni in finančni pogoji dela, ki so določeni s predpisi.
Pri premisleku vsebine problema in preden smo se do tega vprašanja opredelili, smo skrbno pretehtali vsebino tistih otrokovih pravic, ki bi lahko vrtcu ali šoli nalagale obveznost spoštovati želje staršev (in otrok) po določeni vrsti prehrane. Tako Varuh kot institucija varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin nima posebnega stališča do prehrane, ki bi vsebovala le neko vrsto mesa, do brezmesne prehrane in različnih oblik vegetarijanstva ali veganstva.
Menimo namreč, da vrsta prehrane ni človekova pravica, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati tudi po sodni poti, temveč njegova prosta izbira, ki jo morajo vsi drugi spoštovati tako, da ga ne prisiljujejo v nekaj, kar zavrača. Ni pa dolžnost javnih zavodov posameznikom zagotavljati posebno prehrano glede na njihove želje, prepričanje in podobne osebne okoliščine. Njihova dolžnost je omejena na spoštovanje posameznikovih odločitev in njegove pravice do izbire ter do drugačnosti. Šele če bi zaposleni v vrtcu ali šoli vztrajali in otroka silili, da poje tudi hrano mesnega izvora, bi takšno ravnanje ocenili za kršitev otrokovih pravic.
Starši otrok lahko od vrtcev in šol zahtevajo prilagoditev prehrane samo, če so njihove zahteve podprte z zdravstveno dokumentacijo. Dietna prehrana, ki pomaga ohranjati zdravstveno stanje otroka, ne bi smela biti nadstandardni privilegij, temveč pravica otrok, da se jim zagotovi zdrav razvoj in najvišja dosegljiva raven zdravja, kar zahteva tudi Konvencija ZN o otrokovih pravicah. Zato jim mora država to tudi zagotoviti. Kako bo država uresničila to otrokovo pravico, je v njeni pristojnosti: lahko s predpisi določi pripravo takšne hrane v šolskih kuhinjah, lahko pa se odloči tudi za njeno subvencioniranje. Pri tem bo morala država izhajati iz načela enakosti, ki ga zagotavlja 14. člen naše ustave: če imajo vsi otroci pravico do prehrane, jo morajo imeti pod enakimi pogoji.
Varuh bo v okviru svojih nalog še naprej spremljal to problematiko.
NATAŠA KUZMIČ, svetovalka za odnose z javnostmi