Sam kraj obkrožajo spokojni holmi, kot jih poimenuje Josip Stritar, pokriti z mešanim gozdom, ki okvirja vse manjše zaplate senožeti. Na vrhovih teh hribčkov, kot božji prst, ki kaže proti nebu, sanja cerkvica. Deželica raja, je dahnil neki Šved, ko sta se peljala tod mimo. Za okoliške zaobljene vzpetinice pa je menil, da so »kot prsi mladega dekleta«. Tudi Jože Javoršek (Brejc) je v tem svojem koncu videl slovenske Atene. Ne brez razloga, saj se tja pripeljemo mimo staroselske vasice, v kateri so stare hiše počepnile nad rečico Raščico kot jata plahih jerebic. Tudi ime je vasica dobila po tem mrmrajočem potočku, ob katerem je bilo včasih, ne še tako davno, veliko mlinov in žag. Ko Raščica zapusti jez nekoč bogataškega malna in žage, nazadnje v lasti Temkovega Jožeta, žebraje odteče pod cesto še do bližnjih Ponikev, kjer se godrnjaje skrije pod zemljo; kot da bi jo bilo sram dogodkov zadnjega časa. Ni znano, ali ji je kdo povedal, da sta bila blizu njene podzemne poti, tam v dobrepoljski dolini, rojena dva znamenita slovenska slikarja in kiparja, ekspresionista France in Tone Kralj.
Vrnimo se nazaj na Raščico (ne Rašico!). Tja, kjer še vedno ponosno stoji mlin in se ob njem vrtijo mlinska kolesa, medtem ko on s svojimi sedmimi očmi v svoji čelni fasadi (ki so danes barvna okna, izdelana po predlogi akademskega slikarja Tomaža Perka) začudeno zre tja nekam daleč proti obzorju, kot da bi se hotel vprašati: kdo, čemu zakaj?
Pač, prišli so visoko šolani abecedarji in kulturniki iz Ljubljane. Med njimi je bil sam minister za kulturo: naš, slovenski. Da ne bi kdo mislil, da je bil Levstikov minister Gregor z Dunaja, ki ga Krpan še pogledal ni. Ampak tisti takrat vsaj ni rekel – ničesar… Ta naš pa je pomenljivo pogledal čez očala, se posvetoval s pribočniki in pribijajoče raztolmačil občinskim možem ter ženam, da ta mlin prav zagvišno ni rojstna hiša našega Primoža, saj ni bilo v njej najti niti povojčka, niti šnirnic za čižme od kakšnega takega… Kdo ve. Morda bi se našla tam na oni strani, čez log Pri Šklopu, na podstrešju kakšna dilca od zibeli… Morda še v kakšnem drugem mlinu. Škoda, da »naš prav ne moremo dokazati«, saj od njih ne stoji niti kamen na kamnu več. Zavoljo vsega tega in še česa (morda celo prevelike oddaljenosti od Trzina) ne more biti na tem mestu njegova porodniška kamra… In prav zato tu ne more stati inu obstati kakšen ZAVOD, ki bi imel karakter vseslovenskega in evropskega pomena. Ta Trubarjeva domačija s Primožem vred je omembe vredna samo za zabunkane farane in občane Velikih Lašč… In nič več… Kar oni naj plačujejo vzdrževanje. Prav jim je. Zakaj pa so se v tistem frdamanem socializmu pred petintridesetimi leti odločili, da jo bodo spravili iz ruševin. Pri miru naj bi pustili vse skupaj. Kaj bi danes z malnom, žago, štalo, skednjem in še kozolcem. Če bi dali mir, bi na tem mestu morda stala mogočna stolpnica z igralnicami; pa bar z uslugami slačipunc, da ne bi bilo treba kilometer vstran. S to staro damo Trubarjevino ni dobička. Ne vem, ali so si ti možje iz Ljubljane, ki imajo v rokah novce in kolce, ogledali spomenik, ki je bil tu postavljen ob štiristoti obletnici prve slovenske knjige in na katerem lepo piše z velikimi črkami, da bi bilo berljivo tudi za polpismene: »V TEJ VASI SE JE RODIL LETA 1508 PRIMOŽ TRUBAR – oče slovenske književnosti in kulture.« V sredini je v bronastem reliefu njegov portret… Preprosto in jasno. Razumljivo tudi za malo manj kulturne kulturnike. Zato nima nihče pravice biti tako pikolovski in se v svoji ozkosti sklicevati na črko zakona. Če je prepreka tu, je prav on tisti, ki bi moral prednostno predložiti – popravek. Tako »držanje za plot« res bolj spominja na slovenceljna kot na čelnega slovenskega kulturnika.
Kolikokrat so šli naši velmožje pokukat čez škarpo in preštet avtobuse naših in celo tujih registracij, polnih vedoželjnežev, ki so prišli v Trubarjevo hišo poslušat vodiča, ki jim razlaga kar po slovensko, po potrebi pa še v tujem jeziku, vse znano o Trubarju in njegovem času. Ste se sprehodili kdaj po otočku, namenjenemu za prireditve, in si ogledali žago? Ste potem odšli v galerijo Skedenj in si tam privoščili ogled ene od razstav, potem pa se šli spočit v hlad ob tihem žlobudranju Raščice, tam popili kavo in se odžejali? Seveda ste…
Kako je prišlo do vsega tega?
Mislim, da se je pisalo leto 1980, ko me je po neki razstavi Formavive v Piranu ogovoril pisatelj Jože Javoršek - Brejc, v krstnih bukvah sin velikolaškega organista. Potem sva tam na Punti obsedela do druge ure zjutraj in zaključila: da, za Trubarjeve kraje bo treba marsikaj postoriti.
Ideji so se kmalu pridružili domačini Janez Debeljak, Bogo Samsa, Janez Gruden, z nasveti tudi slavistka Marija Perhaj. Veliko vneme je izkazoval takratni predsednik krajevne skupnosti France Rigler. Agens »gibanja« pa je ostal Janez Gruden, ki je kot pravnik preštudiral realne možnosti. V tistem času so že obnovili nekoliko zapuščen Levstikov dom. Tam so mi ponudili možnost organiziranja prve razstave z delovnim naslovom (ki sem si ga izmislil) Trubarjevi kraji. Naziv je ostal širše tudi potem, ko so se odprle te možnosti na Raščici. Skedenj nad nekdanjo štalo še ni imel vsebine. Sledilo je srečanje z arhitektom Marjanom Labodo, katerega zasnove so se že počasi realizirale. Kmalu je začela nastajati Galerija Skedenj. Organiziral sem prvo srečanje slikarjev z naslovom Trubarjevi kraji. Prva razstava je bila zasnova tako, da bi slikali podobe teh krajev pod geslom »Ohranimo ognjišča naših dedov«, kar smo celih pet let opravljali že prej v Ribnici. Zato so bili dobrodošli predvsem krajinarji – pleneristi. Tako naj bi obudili tradicijo naših impresionistov z logičnim nadaljevanjem. Ne s skokom v prazno, z dvomljivim skrivanjem v abstrakciji za vsako ceno, ki je bila takrat že v polnem razmahu.
To Trubarjevo »gibanje« je v osemdesetih v glavah nekaternikov postalo celo vprašljivo. V nekih medijih je bilo čutiti namige, češ kaj se ti svobodnjaki ukvarjajo s tistim brezvercem… Ali je te miselnosti ostalo še kaj do danes, ne vem. V Laščah zagotovo ne; morda pa širše, v senci desno-sončne strani Alp… Vse, kaj je bilo tu postorjenega do slavnostnega odprtja Trubarjevine, je bilo plod večletnega dela omenjenih ljudi in seveda še marsikaterega domačina. Spomnimo se samo prireditev pri odpiranju. Izredna uprizoritev Javorškove drame Življenje in smrt Primoža Trubarja, odigrane z domačimi amaterji, ki so jo izpeljali z veliko profesionalnosti. To mi je z navdušenjem zatrdil tudi Polde Bibič. Ne pozabimo fizičnega dela mnogih Raščičanov in krajanov širše okolice pri obnovi. Nihče, res prav nihče, ni za opravljeno delo in vložen čas nikoli prejel prebite pare.
Danes je menda popolnoma drugače. So tega krivi posamezniki ali sistem, v katerem je osnovno vodilo denar? Naj se dotaknem enega samega primera. Ob trideseti obletnici je bil izdan nekakšen zbornik Trubarjeva domačija praznuje. V bogati slikovni in zapisni zapuščini je zbrano vse znano o Trubarju, okrašeno z otroškimi domislicami, zapisanimi v Knjigi vtisov. (Mimogrede: za ta namen so jo izdelali v takratni Srednji šoli tiska in papirja. Seveda so jo poklonili. Prinesel sem jo ob prvi razstavi.) V tem zborniku je zabeleženo mnoštvo »dogodljajev«, posebno nekaj zadnjih let. Zelo malo pa o tem, kako je vse skupaj nastajalo. Nobene besede ni o največji osebni donaciji sredstev za obnovo. Naj ponudim zelo kratek povzetek tega, kar sem že podrobno opisal v Krpanovih novicah septembra 2016.
Po številnih sestankih v prostorih LKS smo ugotovili, da bo za vse zastavljeno delo zmanjkalo veliko sredstev. Spomnil sem se »rešilne bilke«. Prek stanovskega društva DSLU smo poslali okrožnico vsem slovenskim slikarjem in kiparjem. Stekla je akcija za donacijo njihovih del z delovno parolo »Za našega Trubarja«. Na društvu so mi (čeprav sami utesnjeni) dali zbiralni prostor. Potem nekaj mesecev telefonijad, osebnih obiskov v ateljejih… In nabralo se je več kot osemdeset del slovenskih likovnih umetnikov. Zaprosil sem oba prijatelja, dr. Mirka Jutrška in prof. Janeza Mesesnela, za strokovno ocenitev. To sta storila rada, brez želje po plačilu. Kaj zdaj? S članom LKS Jožetom Ostermanom sva šla v Cankarjev dom. Tam naju je že čakal direktor Mitja Rotovnik. Odredil nam je dvorano nad vhodom, ki je za tri dni postala prodajna galerija. Radio Val 202 je vse dni vsakih petnajst minut objavljal, kje lahko kupite umetniška dela po tretjinsko znižani ceni… Prihajali so kupci, predvsem kulturniki – igralci, glasbeniki, arhitekti. Izkupiček je bil – izreden. S pomočjo dveh hostes, Franje in Marte, smo prodali več kot tri četrtine del za okrogle štiri milijone dinarjev.
To v omenjenem zborniku ni našlo niti omembe, kaj šele zahvale. Založnica Občine Velike Lašče pa je lani imela dovolj denarja, da so to »sveto knjigo« dali prevesti še v nemščino, da jo bodo lahko brali švicarski prijatelji neke pobratene tamkajšnje občine. Na večkratna vprašanja, ali so popravili storjen izpust in se vsaj v prevodu zahvalili slovenskim likovnikom, ni bilo niti telefonskega odgovora. Nasprotno, celo risba (v zborniku je »relief«) Trubarja (v originalu 120x80 cm), ki je bila popačeno odtisnjena na zadnji strani ovitka zbornika, je v prevodu preprosto izpuščena. Nič hudega, pokloni pač nimajo cene! »Danes so drugačni časi,« se najpogosteje sliši. Ni pa zgolj naključje, da je avtorica zbornika – podžupanja občine…
Morda pa bi omemba tega, kako smo pri nas zbrali sredstva za obnovo, tudi Švicarjem prišla prav, saj menda prav zdaj tudi oni obnavljajo neki mlin za podobne namene.
Nekaj je popolnoma jasno: če trčita skupaj dva pola z enakim nabojem, češ »briga moja, pojdi drugam« ali »kar ti imej« – ne pride do iskrenja. Pomembno je, da se pije likof. In zadeva je zaključena! Ali res?
Seveda je na dlani, da je prav občina, v kateri je tako velik vseslovenski spomenik, tista, ki vloži javni protest proti početjem republiških pišmevuhnikov in javnost prek parlamenta obvesti, kdo je (so) tisti pikolovec(ci), ki išče(jo) luknjico pri črki nesmiselnega paragrafa. Za vse to pa je treba imeti voljo in si vzeti čas. Tega pa gotovo zmanjka, če je komu prednostni mar – denar, ki se bo prvega stresel v njegov aržet z dveh ali celo treh vrst dohodkov.
Kdo je že bil tisti, ki mu je Fran Levstik položil v usta: »Trd bodi, neizprosen, mož jeklen, kadar braniti je časti in pravde narodu in jeziku svojemu.«
P. S.: O sramoti ključavnice na vratih turjaškega gradu pa prav kmalu…
JOŽE CENTA, Ljubljana
