Do podobne situacije je prišlo v Evropi, kjer gre madžarskemu premierju Viktorju Orbanu in poljskemu dejanskemu voditelju Jarosławu Kaczyńskemu zelo dobro po zaslugi polne zaposlenosti in pomanjkanja delovne sile. V teh okoliščinah je eden od najmočnejših argumentov populistov, da so bila vsa svarila globalistične elite, kozmopolitov iz Davosa, neoliberalcev in ostalega dela enega odstotka najbogatejših prebivalcev glede nevarnosti populistične gospodarske politike nesmisel. Nasprotniki brexita v Veliki Britaniji, ki so stali za »projektom strahu«, so pretiravali s stroški brexita, predvsem pa se britansko gospodarstvo ni sesulo.
Toda seveda je samo vprašanje, kdaj, in ne, ali bo prišel dan, ko bo treba gospodarstvu položiti račune. Pri populizmu sicer ne gre samo za obljube, da se bo večjemu številu ljudi več dalo, toda brez teh obljub bi se vsi kulturni elementi populizma zdeli le zastareli in reakcionarni. In celo reakcionarji ne marajo reakcionarne politike, če jih ta udari po denarnici.
V ZDA bo rezultat vmesnih kongresnih volitev novembra odvisen od tega, ali je navdušenje nad uspešnim gospodarstvom dovolj močno, da bo potisnilo v ozadje zelo razširjeno neodobravanje Trumpovega osebnega sloga ter seksistično in rasistično retoriko, ki ustvarja delitve. A ravno pri tem vprašanju običajna modrost odpove.
Klasični gospodarski liberalizem izhaja iz tega, da bo slaba politika takoj kaznovana s slabimi rezultati. V zadnjih 25 letih so tako imenovani Bond-Market Vigilantes (zagovorniki trga obveznic) argumentirali, da bodo vsevedni finančni trgi vedno predvideli prihodnje posledice populistične politike in na tak način uveljavili premije za tveganje. Po tej logiki populistične vlade ob povečanju stroškov za obresti ne bi mogle izpolniti svojih drznih in hitro danih obljub, tako da naj bi se na koncu spet uveljavila zdravi človeški razum in ortodoksija.
Ekonomisti, ki preučujejo populizem, se običajno opirajo na dogajanje v Latinski Ameriki, kjer so pretekle epizode prevelikih obljub nacionalistov hitro vodile do velikanskih proračunskih primanjkljajev, ki jih ni bilo mogoče financirati. V tem primeru je populistična gospodarska politika vedno ustvarila cikel inflacije, devalvacije denarne enote in nestabilnosti, ker so bili finančni trgi in druge zunanje osebe že od vsega začetka skeptični.
Težava pa je, da latinskoameriška izkušnja ni univerzalna. Trgi obveznic niso tako predvidljivi, kot mnogi mislijo, prav tako se ni mogoče zanesti nanje kot na zadnji vir discipline. Kot trge nasploh se lahko trge obveznic vključi v pripoved za množice (ali čemur lahko evfemistično rečemo upravljanje pričakovanj), ki pretirava z napovedmi nekega določenega rezultata.
Kot danes so tudi v obdobju med obema svetovnima vojnama obstajali liberalci, ki so napovedovali, da se bo nekonvencionalni odziv na veliko depresijo končal tragično, tako da so jih nato obtoževali, da širijo laži, ko se njihove prerokbe niso takoj uresničile.
Najbolj skrajen odziv na depresijo je prišel iz Hitlerjeve Nemčije. Nacisti niso hoteli zamuditi priložnosti, da se ne bi hvalili, kako hitro je njihov gospodarski program odpravil brezposelnost in omogočil gradnje nove infrastrukture. Nemška vlada pa je držala inflacijo na vajetih s tem, da je imela pod strogim nadzorom cene in plače, in pogosto se je govorilo o gospodarskem čudežu.
Očiten uspeh nacistov, da so kljubovali ortodoksiji, se je zdel mnogim konvencionalno usmerjenim analitikom iluzija. Kritiki zunaj Nemčije so v tem videli, kako povsem nemoralen politični režim zasleduje projekt, ki je obsojen na neuspeh. Glede nemoralnosti so seveda imeli prav. Niso pa imeli prav, ko so trdili, da se bo njihov projekt zdaj zdaj sesul.
Leta 1939 je profesor ekonomije na Cambridgeu Claude Guillebaud objavil delo The Economic Recovery of Germany (Gospodarsko okrevanje Nemčije), v katerem je dokazoval, da je nemško gospodarstvo precej robustno in da se v primeru vojaškega konflikta ne bo sesulo zaradi preobremenjenosti ali pregrevanja. Guillebauda so zato na veliko napadali. Tednik The Economist, ki je trdnjava klasičnega liberalizma, ga je dal na pranger na neverjetnih dveh straneh, kjer se je besedilo končalo s sklepom, da niti glavni nacistični propagandist Joseph Goebbels ne bi imel česa dodati k Guillebaudovi interpretaciji. Njegovo delo, so obžalovali uredniki Economista, je značilen pojav in »nevarna težnja med demokratičnimi ekonomisti, da igrajo igro nacistov«.
Guillebauda so ostro kritizirali tudi drugi akademiki, ki so bili veliko bolj slavni od njega, kot je britanski ekonomist Dennis Robertson. In vendarle je imel Guillebaud v bistvu prav: nacistična Nemčija ni bila gospodarstvo, ki bi bilo na robu kolapsa, in za zahodne sile bi bilo dobro, da bi se začele temu primerno pripravljati na vojno.
Sedanje razprave so podobne. Rezultati populistične gospodarske politike v Evropi niso ne posebej slabi ne posebej odlični. Pravzaprav so današnji populisti izkoristili splošno okrevanje, ki se je začelo, preden so prišli na prizorišče. Ko bo naslednjič prišlo do upočasnitve gospodarske rasti, bodo hitro ugotovili, da je njihova drzna politika v svojih zmožnostih, da se na to odzove, močno omejena. Takrat se bi lahko Orban, Kaczyński in drugi populisti iz srednje Evrope odločili za bolj agresivne opcije.
Če bi imel populizem avatarja, bi bil to iz znane risanke nesmrtni lik kojota, ki je v svojem neuspešnem lovu na cestnega dirkača redno zasprintal prek roba pečine in nadaljeval svoj tek po zraku s pomočjo logike svojega prepričanja. Navsezadnje pa je kojot spoznal, da pod njegovimi nogami ni več tal, in je padel. Toda to se nikoli ni zgodilo takoj.
V 90. letih, ko je Rusija trpela zaradi gospodarskih reform, je ruski politični provokator Vladimir Žirinovski vprašal: »Zakaj si moramo prizadejati toliko trpljenja? Naredimo tako, da bodo trpeli drugi.« Končna nevarnost, ki izhaja iz nacionalističnega populizma, se kaže vedno ob porazu. Ko gredo stvari narobe, je edina pot naprej tista na račun drugih.
Kot v preteklosti bi lahko zdaj, ko se končuje iluzija neboleče gospodarske ekspanzije, politika spet stopila v ospredje, tako da bi trgovinske vojne lahko vodile do nameščanja bojnih čet.
Harold James je profesor zgodovine in mednarodnih odnosov na Univerzi Princeton (New Jersey, ZDA), prav tako je vodilni sodelavec Center for International Governance Innovation (Kanada).
© Project Syndicate, 2018
