Na festivalu se je že od začetka tedna zvrstilo več spremnih prireditev in študentskih produkcij, zdaj pa se začenja tudi jedro letošnjega sporeda, kjer izstopa tekmovalni program desetih izbranih uprizoritev slovenskih gledališč iz pretekle sezone, ki ga je oblikovala selektorica Zala Dobovšek. Ob tem bo na festivalu mogoče videti še nekaj spremljevalnih predstav in mednarodnih gostovanj (med drugim dve predstavi znanega italijanskega režiserja Pippa Delbona), utrip bodo dopolnjevali strokovni pogovori, okrogle mize, simpoziji in razstave – ena od teh je posvečena lani preminulemu igralskemu velikanu Jerneju Šugmanu.
Festival se bo končal prihodnjo nedeljo s podelitvijo nagrad, vrhunec sklepne slovesnosti pa bo nedvomno trenutek, ko si bo Borštnikov prstan, najvišje slovensko priznanje za igralsko umetnost, nadel Janez Škof (na fotografiji). Mojster svojega poklica je v intervjuju za današnji Objektiv med drugim pojasnil, da na poti do oblikovanja vloge srečuje tudi obdobja malodušja in dvomov: »In takrat je grozno, ves čas sem zoprn, niti pogovarjati se ne morem z nikomer, vse mi gre na živce. Hkrati pa sem vendarle toliko len, da se mi ne da prav dosti ukvarjati z besedilom, temveč rešujem sudoku in sam pri sebi tožim, kako sem živčen. To je neka faza, ki traja kakšnih štirinajst dni; takrat preprosto ne verjamem, da se bom na določeni točki izkopal iz tega, čeprav iz izkušenj vem, da mi po navadi uspe… Treba je preprosto vztrajati. In potem se v tebi polagoma začnejo rojevati neka čustva, počasi zlezeš v vlogo in je v redu. Takrat se končno lahko sprostiš.«
