Osem mesecev pred prihodnjimi evropskimi volitvami se je volilna kampanja osrednjih uveljavljenih evropskih strank že začela. Tako pri evropski ljudski stranki (EPP) kot pri socialistih in demokratih (S & D) so se pojavili prvi kandidati za mesto vodilnega kandidata stranke (tako imenovani spitzenkandidat), ki naj bi ob volilni zmagi njegove stranke postal tudi predsednik evropske komisije. Po dva kandidata sta v igri za vodilno mesto EPP in S & D. Za podporo strankarskih kolegov se pri EPP potegujeta Manfred Weber, vodja poslanske skupine EPP v evropskem parlamentu, in Alexander Stubb, podpredsednik evropske investicijske banke ter nekdanji premier Finske. Pri socialistih sta za zdaj prav tako znana dva kandidata: Maroš Šefčovič, podpredsednik evropske komisije, in Christian Kern, nekdanji avstrijski kancler.
Relativno zgodnji začetek volilne kampanje dr. Sabina Lange, višja predavateljica na Evropskem inštitutu za javno upravo (EIPA) v Maastrichtu, pripisuje notranjemu koledarju strank, saj morajo stranke med drugim izvesti še volitve za svoje volilne kandidate. »Strankam je v interesu spodbuditi interes za volitve, dvigniti volilno udeležbo in dvigniti ugled evropskega parlamenta. Na zadnjih volitvah se je delež proti EU uperjenih in do EU kritičnih strank zelo povečal, tudi na račun karizmatičnosti in medijske prisotnosti nekaterih voditeljev teh strank, denimo Marine Le Pen in Geerta Wildersa,« razlaga Langova.
Majhni koraki k večji demokraciji
Prvič je bil sistem vodilnih kandidatov uporabljen leta 2014. Na čelo evropske komisije je pripeljal Jean-Clauda Junckerja iz EPP, saj je njegova stranka na evropskih volitvah dosegla največ glasov. Evropski parlament je takrat to izborjeno pristojnost, da nov predsednik komisije izide iz sistema vodilnih kandidatov, razumel kot velik korak naprej pri demokraciji in transparentnosti odločanja v Evropski uniji. Vendar države članice štiri leta pozneje niso več takšnega mnenja in zdaj ne podpirajo sistema vodilnih kandidatov. Nasprotujejo jim tudi v četrti največji politični skupini evropskega parlamenta, pri liberalcih (ALDE). Ti namreč ne morejo doseči prvega mesta na evropskih volitvah in si tako izboriti pravice do postavljanja naslednjega predsednika evropske komisije, čeprav imajo denimo enako številno zastopanost premierjev za mizo evropskega sveta kot evropska ljudska stranka.
Prav nasprotno poslanci evropskega parlamenta jasno napovedujejo, da ne bodo za mesto predsednika komisije izvolili nobenega kandidata, ki ni bil del procesa spitzenkandidatov. Sistem vodilnih kandidatov je po mnenju Langove prinesel majhne korake k večji demokraciji v EU, več zanimanja za evropske volitve in večjo prepoznavnost kandidatov. »S sistemom transnacionalnih list bi imel več smisla, tako pa imamo sistem, kjer se vnaprej ve, kdo bo zmagovalec volitev. Po pogodbi o EU pa je evropski svet tisti, ki nominira predsednika komisije, upoštevajoč rezultate volitev. Proces spitzenkandidatov torej posega v pravice evropskega sveta, ker omejuje njihov izbor. Je pa proces zunaj pravnega okvira EU. Ali bo obstal, bo odvisno od sestave naslednjega evropskega parlamenta,« meni Langova.
Dejansko je že pred štirimi leti prihajalo do trenj med evropskim parlamentom in evropskim svetom, ki je želel za predsednika komisije predlagati svojega kandidata. A so se takrat evropski poslanci tako močno uprli, da so države članice morale sprejeti kandidata zmagovite stranke na volitvah – Junckerja.
