Festival sodobne glasbe v Brdih bi v svoji osmi ediciji po obsegu morda težko konkuriral nekaterim večjim jazzovskim festivalom po Sloveniji, čeprav po želeni širini za njimi ne zaostaja, a jih tudi ne posnema. Izpostavljanje kreativnosti in improvizacije tu meri na proces ustvarjanja, ki je vsaj toliko pomemben kot vsebinski del programa.
Posebnost festivala vidi organizatorka programa Hiše kulture Tatjana Bašin v dejstvu, da gre za organizacijo lokalcev, ki ne želi zgolj izkoriščati lokalnih turističnih potencialov. Gonilna sila festivala Zlatko Kaučič ob tem poudarja predvsem sodelovanje in združevanje na ravni odrskih pogojev glasbene kreacije in preseganja lokalnih meja. Tako tistih, ki potekajo na nacionalni osnovi in s katero je Goriško zgodovinsko zaznamovano, kot tistih, ki se merijo v kulturno-geografskih razdaljah med obrobjem in prestolnicami na tej ali oni strani meje.
Prvi večji poudarek je možnost srečevanj različnih generacij in pretežno evropskih scen. Stalnica je v organizaciji finančno dostopnih glasbenih delavnic, na katerih se lahko domači glasbeniki učijo od svetovnih mojstrov improvizacije. Ob zajetni pomoči okoliških jazzovskih organizacij predvsem z one strani meje so tako Brda doslej obiskali Evan Parker, Joëlle Léandre ali Phil Minton ter letošnji gost Michael Moore.
Mentor soavtor
Michael Moore je najprej nenapovedano nastopil ob otvoritveni razstavi fotografij ter se v preostalih dveh festivalskih popoldnevih prepustil vodenju glasbene delavnice. Kot njen mentor je individualna znanja preverjal izključno znotraj celotne zasedbe udeležencev in udeleženk, ki si glasbeno v večini niso tuji. Do zaključnega nastopa delavnice mentor ni prevzemal toliko kondukterske, temveč soavtorsko vlogo. Kot združevalno načelo je uporabil predlagano temo, a okoli nje predvsem spodbujal k raziskovanju drugih zvočnih elementov, njihovo tkanje v prostor tišine in iskanje presenečenja. Učinek take delavnice pa ni toliko v zaključnem nastopu, kjer je skupina nanizala različne preizkuse dvodnevnega dela, ampak v nadaljnji rabi zgoščeno podanega znanja.
Drugi poudarek festivala pa je v razumevanju kreativnosti, zaradi katere se Kaučič kot organizator izogiba že vzpostavljenim »bendovskim« povezavam in sestavi priložnostne kombinacije nastopajočih, ki večinoma skupaj igrajo prvič. Poleg otvoritvenega koncertnega dela, v katerem se je duu Maye Homburger in Barryju Guyu v dialogu stare notirane glasbe in sodobne improvizacije že drugič na odru pridružil Kaučič, in zaključne sopostavitve recitala poezije ter glasbe z gostom Milanom Deklevo (v obeh vlogah) je festival ponudil še nekaj presenečenj.
Talent podium
Med priložnostnimi srečanji velja omeniti vsaj petkov »talent podium« z dvojnim triom domačih, italijanskih in hrvaških glasbenikov, ki so nadomestili nekaj v tujini zadržanih akterjev naše srednje jazzovske generacije. Smelo so se izognili nihanju med kolektivno improvizacijo in dialogi ter v dinamični igri ponovno pozornost obdržali predvsem na zvoku, v katerega sta še najradikalneje zasekala nelagodni bluesovsko eksperimentalni vokal Žige Jenka in dramatični bobnarski duet. Na drug način sta se dialoški igri ognila Theo Cecaldi in Ewald Peraud, ki sta napetost ustvarjala skozi zafrkljive prijeme in raziskovanje zvočnosti violine in bobnov ter se kljub improvizirani naravi nastopa ujela v presenetljivo skladnem nastopu.
Uspelost take zasnove festivala je seveda odvisna od njegovih materialnih pogojev in širine povabljenih in po lanskem izpadu državnih sredstev ponovna pridobitev podpore za nekajletno obdobje vzbuja optimizem. Z letošnjim programom namreč festival počasi širi svoj domet povabljenih gostov na način, ki ostaja zvest osnovni ideji povezovanj in možnosti srečevanj.
