Seveda je tudi v slovenskem prostoru že nekaj časa jasno, da lutkovno gledališče ni več namenjeno le otroškemu občinstvu, temveč tudi odraslim, in da sodobna lutkovna umetnost obsega precej širši nabor praks in tehnik kot zgolj ročne lutke ali marionetni teater. Vseeno pa je količina obojega v domači produkciji zadnjih let dokaj omejena, še redkejša so tovrstna gostovanja gledališč iz tujine. Mednarodni bienalni festival Lutke, ki ga pripravlja Lutkovno gledališče Ljubljana, v tem pogledu ponuja dobrodošlo okno v svet, kjer se lutkovna ustvarjalnost vse živahneje prežema z drugimi (sodobnimi) scenskimi umetnostmi, področje animacije pa se od lutk ali predmetov širi na prostor in druge elemente uprizoritve. Vse večji pomen dobivajo tudi digitalne tehnologije.
Prežemanje teles in lutk
Prerez naštetega je bilo videti tudi na 22 predstavah letošnjega festivala, ki jih je sicer zaznamovala običajna raznolikost pristopov, estetik in tehnik, toda v splošnem se zdi, da je program izkazoval vsaj dva izrazitejša poudarka. Prvi je raziskovanje odnosa med lutko in fizičnim telesom igralca, plesalca ali animatorja, ki pretežno poteka v smeri enakovrednega partnerstva. Primer tega je bila denimo predstava vizualne poezije Kamor koli v zasnovi francoske umetnice Elise Vigneron, ki motiv Antigone in Ojdipa plasti skozi interakcijo igralke in polagoma taleče se, na svojo tragično usodo obsojene ledene figure. Telo izvajalca še izraziteje nastopi v uprizoritvi Nevidne dežele, ki obravnava begunstvo – Ishmael Falke in Sandrina Lindgren selitve ljudi z vojnih območij ponazorita kar na »scenografiji« lastnih teles, ki se pod bližnjim očesom kamere spreminjata v pokrajine (hrbet postane puščava, koleno previsna skala, modro pobarvani trebuh morje), po katerih potujejo miniaturne lutke.
Druga prepoznavnejša nit je bilo preizkušanje možnosti, ki jih gledališču animiranih form ponujajo sodobne tehnologije (o njihovem vplivu na lutkovno umetnost so na festivalu pripravili tudi strokovno omizje). Ob številnih načinih, ki so na voljo za nadgradnjo klasičnega lutkovnega medija, pa se je večkrat pokazalo tudi, da širitev nabora izraznih sredstev še ne prinese nujno tematsko bogatejše ali uprizoritveno učinkovitejše odrske postavitve. Povedano drugače, videti je bilo tudi projekte, ki so se osredotočali bolj na »poetiko« uporabljene tehnologije ali materiala (kar je lahko sicer skrajno očarljivo), precej manj pa na »zgodbo«, dramaturško dodelanost ali gledalčevo izkušnjo uprizoritve. Tako je na primer predstava Opice, opredeljena kot »robotsko obredje«, ki jo je s sodelavci več let snoval izraelski umetnik Amit Drori, ponudila vstop v mehanski, s kabli in z napravami prepreden kozmos robotiziranih lutk-opic, katerih na daljavo krmiljeno premikanje (pa tudi likovno podobo) je bilo vsaj na trenutke prav zanimivo opazovati, kot celota pa je predstava ostala na ravni malce živahnejše, toda vsebinsko le preveč ohlapne instalacije, ki je »kibernetična« vprašanja o razmerjih med naravnim in umetnim kvečjemu nakazala.
Iskanje pravega ravnotežja
Na večplastni odnos med človekom in lutko, pa čeprav brez vsakršnih elektronskih pomagal, se je v lutkovnem baletu Svojo slavo sem podedoval po Rostamu navezoval tudi iranski ustvarjalec Ali Moini. Na praznem odru sta le on in kovinski skelet človeške velikosti, ki sta povezana z zapletenim sistemom žic, škripcev in uteži – vsak v svojem natanko začrtanem območju, ki pa dopuščata tudi možnost preseka. Kadar se premakne plesalec, enak ali pa vsaj podoben gib ponovi tudi lutka; postopoma se med njima vzpostavi dialog, v katerem se ob spremljavi glasbe preigrajo raznovrstne čustvene lege in ki naposled zadene ob svoje meje: ko poskuša gibalec lutko dokončno »oživiti« tako, da ji na ude simbolično nadene kose mesa (in s tem doda nekaj »mesa« tudi uprizoritvi), njeno ogrodje razpade. Ta precej izvirna variacija na marionetno gledališče je tako kot že omenjena opičja instalacija pustila vtis, da je z nevsakdanjo zasnovo odprla določen potencial, ki zaradi pretiranega posvečanja tehničnim platem izvedbe ni bil docela uresničen.
Kot eno prepričljivejših in bolj domiselnih združevanj različnih medijev lahko omenimo sklepno predstavo festivala: Ptičica katalonske skupine Señor Serrano podobno kot Nevidne dežele poteka kot projekcija bližnjega snemanja v živo, pri čemer za snov uporablja predvsem fotografije in ogromno maketo s stotinami majhnih živalic, skozi metaforo ptic (pri čemer se izdatno navezuje na nekatere primešane prizore iz Hitchcockovih Ptičev) pa se prav tako loteva begunske tematike, le da se globalnih migracij kapitala, živalskih vrst in ljudi dotika še z jedkim, toda hkrati pretresljivim komentarjem.