Arhitektura lahko s premišljeno zasnovo, v kateri lahko nato zdravstveni delavci učinkovito zdravijo, pozitivno vpliva na počutje obiskovalca, bolnika in zaposlenega.
Za arhitekta gradnja bolnišnice težka naloga
»Gradnja bolnišnice je za arhitekta gotovo ena najzahtevnejših nalog. Ko sem se v sredini prejšnjega stoletja začel ukvarjati z arhitekturo bolnišnic, je pri nas med arhitekti veljalo, da se je takšnim projektom treba izogniti v velikem loku,« je v intervjuju za Sobotno prilogo decembra lani povedal Stanko Kristl. »Takrat smo bili v naši državi na tem področju v močnem zaostanku. Nismo poznali niti poklica bolnišničnega programerja, ki bi obvladal medicinsko tehnologijo, s tem se je moral ukvarjati arhitekt.«
Projekt zahteven že zaradi velikosti
Univerzitetni klinični center je bil po Kristlovih besedah pri tem še posebno zahteven projekt. Najprej že zaradi velikosti: diagnostični, terapevtski in servisni objekti (DTS) skupaj s posteljno zgradbo merijo več kot 100.000 kvadratnih metrov. Zahtevnost tega projekta je tudi v izjemni kompleksnosti programa, ki ga je bilo treba umestiti v stavbo. Na to so odgovorili z zasnovo, ki temelji na koncentraciji posameznih dejavnosti: centralna oskrbna služba, centralna sterilizacija, centralni RTG, centralna intenzivna terapija, laboratoriji, kuhinja itn. Takšna zasnova je najbolj racionalna.
Arhitektura kot terapevtski sodejavnik
Posamezne delovne enote pri tem obsegajo po več tisoč kvadratnih metrov in pri njihovi prostorski zasnovi je bilo treba premisliti vrsto tehnoloških vprašanj, kot denimo ločitev na nečiste, čiste in sterilne cone, ki so med seboj tudi povezane ... Vsem enotam pa je bilo treba zagotoviti tudi čim bolj optimalne delovne in »bivalne« razmere. »Moj moto pri projektu UKC je bil, da je arhitektura terapevtski sodejavnik. Projekta smo se lotili, kot da gre za družbeno stavbo, in ne zgolj za bolnišnico,« je dodal Kristl.
Za ogled, ki je brezplačen, so obvezne prijave na elektronski naslov izobrazevanje@mao.si.
