Zbogom, poet!

Predvsem pa je bil Ciril Zlobec človek neverjetnega temperamenta, s svojo skoraj diabolično pojavo in s svojim basovskim glasom je v polemikah pogosto deloval impozantno kot kakšen očak, s svojo ljubeznivostjo in dobro voljo pa ravno nasprotno kot večno radoveden in odprt sogovornik, prav takšen, kakršnega razpoznamo v njegovih pesmih. Včasih se je zdelo, kot da je ves čas dobre volje celo proti svoji volji; šele smrt otrok je vanj zanesla neozdravljivo rano.

Ciril Zlobec se je rodil leta 1925 v revni katoliški primorski družini, »nacionalist« pa je, kot je povedal, postal že kot otrok, ko ga je med prvim obiskom Trsta, ki ga je na ves glas hvalil, zaradi slovenščine pljunil neki Italijan. Tudi šolanje v semenišču je prekinil zaradi prepovedi slovenščine in še ne polnoleten, tako kot veliko njegovih sorodnikov, odšel v partizane.

O svojem partizanstvu je spregovoril, ko je osvobodilni boj postal demoniziran in je kot pričevalec nastopil zoper ideološke črno-bele poenostavitve o nezdružljivosti vere in boja proti fašizmu: »Nekoč smo med vojno stanovali pri zelo religiozni in zelo partizanski družini. Zvečer je bilo treba moliti rožni venec. Jaz sem kot nekdanji gojenec semenišča molil naprej, ostali komunisti pa za mano.«

Nikakor ni mogel pristati na relativizacijo odpora, četudi so mu grozili tudi z nekakšnimi neobstoječimi obremenilnimi dosjeji: »Obračajte, kolikor hočete, ampak sodelovanja z okupatorjem tudi pod zastavo iskrenega antikomunizma ne morete enačiti z dejanjem dejanskega upora proti vojaškim silam fašizma. Vojne ne morete reducirati na ideološki spopad.«

Prve pesmi je objavil že med vojno, leta 1953 pa je izšla pesniška zbirka Pesmi štirih, ki jo je napisal skupaj s Tonetom Pavčkom, Janezom Menartom in Kajetanom Kovičem in ki velja za prelomni znak slovenskega literarnega modernizma. Zbirka je že ob prvi izdaji izšla v za današnje čase nedosežnih 1300 izvodih, po izidu pa doživela še vsejugoslovansko priznanje. O njenem nastanku je šaljivo povedal, da je štirim, ki so prinesli vsak svoje pesmi na založbo, urednik Miško Kranjec takole razložil položaj: »Fantje, ni papirja, stroški štirih knjig bi bili preveliki. Združite se za eno knjigo.«

Zanimanje za poezijo je bilo v tistem času izjemno, pesniška četverica je nastopala na vseh koncih in krajih, med drugim v Mariborski tekstilni tovarni: »Za naš obisk so skrajšali delovnik, da so vsi, od direktorja do delavcev, lahko prišli poslušat štiri mlade fante. Za nagrado je vsak od nas dobil blago za eno srajco.«

Vzporedno s pisateljsko kariero – skupno je izdal okoli trideset pesniških zbirk, dva romana, nekaj esejističnih del – ter uredniškim delom v reviji Sodobnost se je od osemdesetih let naprej angažiral tudi politično. Bil je član centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, poslanec v skupščini SRS, od 1987 podpredsednik SZDL Slovenije, predsednik Zveze pisateljev Jugoslavije, leta 1990 pa je bil na neposrednih volitvah izvoljen za člana predsedstva Republike Slovenije (do 1992). Aktiven je bil tudi kot član SAZU in drugih ustanov, njegove analize družbenih sprememb in človeka znotraj njih pa so tudi v poznih letih kazale na jasnost njegovega uvida. V enem zadnjih intervjujev je o položaju današnjega človeka povedal: »Nisi več glas vpijočega v puščavi, ampak nemi glas. Ne sliši se več utemeljen glas protesta, nezadovoljstva, ker je socialna razčlovečenost že tako globoko izpeljana.«