Kofiju Annanu ni uspelo pomiriti Sirije, mednarodna diplomacija tudi ni odpravila starih nasprotij v Ruandi, Bosni, Darfurju, Somaliji, Sudanu, Iraku ali Afganistanu, ampak si kopiči nova, toda prvega generalnega sekretarja Združenih narodov iz črne Afrike se vsi spominjajo kot neutrudnega borca za mir in človekove pravice, ki je svetovni organizaciji na prelomu stoletja vdihnil svežino tudi s svojim programom za odpravo revščine. Ko je marca proslavil 80. rojstni dan, je še zadnjič opozoril, da današnji svet ne premore voditeljev, sposobnih reševati globalne probleme. »Imeli smo težave v preteklosti in v nekaterih primerih smo jih rešili prav zahvaljujoč močnim voditeljem. Sem nepopravljiv optimist, rojen kot optimist in za vselej bom ostal optimist. Ko izgubimo upanje, je vse izgubljeno, zato vas prosim, da upanje obdržite pri življenju,« je bilo njegovo sporočilo svetu. Minuli teden je kratka, a usodna bolezen prekinila Annanovo življenjsko pot, njegovo upanje pa bo, tako zagotavljajo v odzivih na njegovo slovo vodilni svetovni politiki, živelo naprej.
Štiri desetletja v ZN
V Gani rojeni Kofi Annan se je Združenim narodom pridružil leta 1962 v ženevski pisarni svetovne zdravstvene organizacije. Čez dvanajst let se je za kratek čas vrnil v domovino na pomoč razvoju tamkajšnjega turizma, da bi se leta 1980 vrnil v ZN v urad visokega komisarja za begunce v Ženevi in se tri leta kasneje kasneje preselil v sekretariat svetovne organizacije v New Yorku. Ko je tedanji generalni sekretar ZN, Egipčan Butros Butros Ghali, ustanovil urad za mirovne operacije, je na njegovem čelu podcenil dogajanje v Ruandi, tamkajšnji pomor Tutsijev pa je ostal madež na njegovi karieri. Povsem drugače je reagiral leta 1995, ko je ob odsotnosti Ghalija začasno opustil veto ZN na zračne napade v Bosni in Natu omogočil izvedbo operacije Deliberate Force (preudarna sila), ki je na koncu privedla do daytonskega mirovnega sporazuma. Za pol leta je tedaj Annan postal posebni odposlanec generalnega sekretarja ZN za bivšo Jugoslavijo, v očeh ZDA pa dobra zamenjava za Butrosa Ghalija, ki so mu običajni drugi mandat preprečile z vetom v Varnostnem svetu ZN, Francijo pa prepričale, da svoje nasprotovanje izvolitvi Annana izrazi z vzdržanim glasom in jo s tem omogoči.
Zaslužen kot reformator
V dveh mandatih od začetka leta 1997 do konca leta 2006 je Annan reformiral birokracijo svetovne organizacije, odigral pomembno vlogo v času epidemije aidsa v Afriki in nasprotoval ameriški vojaški operaciji v Iraku leta 2003 brez pritrditve Združenih narodov. Sprožil je tudi globalno pobudo ZN za trajnostni razvoj, hkrati pa so mu pripisali odgovornost za korupcijski škandal, povezan s humanitarnim programom za Irak, po katerem naj bi bila ta država pod sankcijami upravičena, da za nafto kupuje hrano, a je bil denar ob sodelovanju nekaterih uradnikov ZN in tudi Annanovega sina porabljen še za druge namene Sadamovega režima.
Sredi prvega mandata je Annan med drugim za svojega pomočnika za politične zadeve imenoval tedanjega slovenskega veleposlanika pri ZN Danila Türka. Ta ga je ob sobotni novici o smrti za Radio Slovenija označil kot »posebno kombinacijo človeka, ki je voditelj organizacije, ampak hkrati tudi izredno sposoben timsko delovati in poslušati sodelavce, se pogovarjati«. Dodal je še, da je Annan v času, ko je bilo treba popravljati nekatere hude napake iz preteklosti in odpirati nove horizonte, opravil odlično delo ter da bo ostal Dagu Hammarskjöldu v spominu kot eden največjih generalnih sekretarjev.
Po izteku mandata generalnega sekretarja se je Annan lotil pomembnejših vlog posrednika v konfliktih. V začetku leta 2012 so ga imenovali za posebnega odposlanca ZN za Sirijo, a je po približno petih mesecih zaradi pomanjkanja podpore in napredka s položaja odstopil. Nazadnje se je predlani s svojo po odhodu iz ZN ustanovljeno fundacijo spopadel s preiskovanjem nasilja nad muslimansko manjšino Rohinga v Mjanmaru, a znova neuspešno, saj je njegovo poročilo sovpadlo z izbruhom tamkajšnjega spora z budistično večino in grobim posredovanjem mjanmarske vojske, ki je sprožilo množičen beg manjšine Rohinga v sosednji Bangladeš.
