Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je nedavno predstavila prenovljen, bistveno obsežnejši katalog bolezni, poškodb in vzrokov smrti, ki namesto poprejšnjih 14.000 obsega kar 55.000 kod. Članice ZN se bodo o njem izrekle na svetovni zdravstveni skupščini v Ženevi maja prihodnje leto. Če ga bodo sprejele, bo začel veljati z letom 2022.
»Tako povečan obseg kataloga ne pomeni, da bodo v slovenskem zdravstvu na voljo drugačne storitve, le malo drugače jih bomo spremljali na nacionalni ravni,« pojasnjuje Metka Zaletel, predstojnica zdravstveno podatkovnega centra Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Kot pojasnjuje, je mednarodna klasifikacija bolezni (MKB) sistem kategorij, v katerega uvrščamo bolezenske entitete v skladu z izbranimi merili, in je še zlasti namenjena statističnemu spremljanju umrljivosti in obolevnosti. V Sloveniji jo uporabljamo na vseh ravneh zdravstvenega sistema. Uporabljajo jo izvajalci, kot so denimo bolnišnice, zdravstveni domovi, zdravniki zasebniki itn., ki o svojih storitvah poročajo na nacionalno raven in za katerih poročanje obstaja pravna podlaga.
Vzroki smrti
Okrepljeno enajsto izdajo klasifikacije (MKB-11 oziroma ICD-11) naj bi začeli najprej uporabljati za kodiranje osnovnih vzrokov smrti. A se to še ne bo zgodilo jutri, poudarja Zaletelova. Kot pravi, je Slovenija tudi na tem področju primarno usklajena z zahtevami Evropske unije in bo potreben pred uveljavitvijo nove klasifikacije konsenz držav članic. Te se za zdaj strinjajo, da je za njeno uvedbo še prezgodaj, saj ni preverjena v praksi. Zaradi zahtevnosti in obsega sprememb, ki jih uvaja, so nekatere članice (na primer Finska) že napovedale vsaj petletno prehodno obdobje, pravi Zaletelova.
»Iz izkušenj vemo, da bo uvedba nove klasifikacije tudi v Sloveniji trajala več let, saj bo treba najprej poskrbeti za prevod, ki bo usklajen s stroko oziroma posameznimi specialnostmi medicine, potem pa bomo potrebovali vsaj še leto, da se bodo z novostmi seznanili vsi zdravniki in medicinske sestre, ki uporabljajo MKB pri svojem rednem delu, in jih vgradili v svoje informacijske sisteme.
Tradicionalna medicina
Med bistvene novosti, ki jih prinaša izpopolnjena klasifikacija, sodi področje tradicionalne medicine, h kateri se zateka vse več posameznikov, a doslej ni bila vključena v sistem poročanja. »Tudi v Sloveniji od tistih, ki se ukvarjajo s tradicionalno medicino, še ne zahtevamo poročanja na nacionalno raven, niti za to ne obstaja pravna podlaga. Kako bomo uporabljali to poglavje po uveljavitvi nove klasifikacije, za zdaj še ni jasno,« pravi Zaletelova. Med novostmi velja izpostaviti tudi uvedbo vedenjskih odvisnosti kot bolezni, več je informacij o antimikrobni rezistenci. Poleg tega se uvajajo tudi nekatere nove kode, ki se v Sloveniji le redko pojavijo, kot denimo smrt zaradi udara strele. Še zlasti veliko je novosti na področju duševnih motenj, ki vključuje hlinjenje/hipohondrijo ter motnjo, ki je povezana z neobvladljivim kopičenjem predmetov, in podobno. Poglavje duševne in vedenjske motnje po novem vključuje tudi odvisnost od iger na srečo in računalniških igric, pojasnjuje Zaletelova. Dodaja, da ta novost pomeni predvsem, da bomo lahko po vpeljavi MKB-11 v naših podatkovnih zbirkah zaznali, koliko oseb je bilo zdravljenih zaradi teh dveh duševnih motenj. Zdaj teh podatkov nimamo na voljo.
Odvisnost od računalniških iger
V novi klasifikaciji je motnja igranja videoiger priznana kot patološko stanje, ki lahko človeka zasvoji enako kot kokain. Zato so v katalogu navedli simptome, ki naj bi zdravnikom in drugim pomagali postaviti diagnozo, ki igranje videoiger odmika od golega načina preživljanja prostega časa. Odvisniki od računalniških iger namreč kljub številnim negativnim posledicam postopno vse bolj potrebam igranja prilagajajo tudi svoj življenjski slog. Da se takšno obnašanje lahko klasificira kot odvisnost, mora posameznik to početi več kot leto dni. V tem času največkrat povsem izgubijo nadzor in ne morejo več prenehati z igranjem. Osredotočajo se le še na igranje, ki jim pogosto nadomešča neuspeh na različnih področjih realnega življenja, in izključujejo vse drugo okoli sebe. Najprej se to pozna pri prehranjevanju, spanju, socialnih stikih, v skrajnih primerih pa se več niti ne premaknejo od ekrana. Posledično prenehajo obiskovati šolo ali izgubijo službo in se socialno izolirajo od bližnjih, ki niso del igralne skupnosti. Glede na dosedanje ugotovitve je večina odvisnikov mladih moških z nizko samopodobo, veliko med njimi je še najstnikov.
