Ameriški in evropski predstavniki se bodo po počitniški sezoni prvič sestali, da vidijo, na katerih točkah bi se lahko slednjič dogovorili o približanju ničelnim carinam in odpravi necarinskih trgovinskih ovir ter subvencij, kot sta se konec julija v Beli hiši dogovorila predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker in ameriški predsednik Donald Trump. Na ameriških veleposlaništvih po Evropi so že začeli sestavljati sezname, katere trgovinske panoge bi po njihovem mnenju bile primerne za nižanje carinskih stopenj in odpravo administrativnih ovir za trgovanje. Proti koncu avgusta se bodo predstavniki EU mudili na prvih pogovorih v Washingtonu, temu srečanju naj bi sledilo še več drugih na strokovni ravni.
Za ZDA zanimivejši azijski trgi
Ali bodo že na uvodnem srečanju razpravljali tudi o ideji, da ZDA sodelujejo pri gradnji projekta Severni tok 2, ki se je na kratko pojavila med pogovori Junckerja in Trumpa, še ni znano. Povsem nejasno je tudi, na kakšen način bi Američani želeli sodelovati pri projektu, zaradi katerega je razdeljena Evropa, navdušenja nad njim pa ne goji niti evropska komisija, ki si prizadeva diverzificirati energetsko oskrbo Evrope. Težko je sicer predstavljivo, da bi Rusija privolila v sodelovanje pri gradnji plinovoda prav v času, ko ZDA proti Rusiji načrtujejo uvajanje novih sankcij zaradi domnevne ruske zastrupitve Sergeja Skripala in njegove hčerke z novičokom. Čeprav vsebina in obseg novih ameriških sankcij proti Rusiji še nista znana, jih v Moskvi že opisujejo kot morebiten začetek trgovinske vojne.
Evropska unija medtem poskuša z objavljanjem podatkov o rasti uvoza ameriškega utekočinjena plina (LNG) pokazati, da si dejansko želi občutnejše diverzifikacije svoje energetske oskrbe tudi iz ameriških virov. Od leta 2016, ko so ZDA začele z izvozom iz skrilavcev pridobljenega zemeljskega plina nastopati na svetovnem trgu iz svojega za zdaj edinega LNG-pristanišča v Louisiani, so v EU dostavile 2,8 milijarde kubičnih metrov plina. Več kot štirideset pošiljk, ki so v Evropo prispele s posebnimi LNG-tankerji, je predstavljalo 10 odstotkov ameriškega izvoza utekočinjenega zemeljskega plina. Največji ameriški trgi (prodaja plina poteka prek spot marketa za nekaj dni ali tednov vnaprej) so v Južni Koreji, Mehiki, Kitajski in Japonski. Tja se steče preostalih 90 odstotkov ameriške proizvodnje LNG, ki jo sicer želijo v ZDA v petih letih povečati na 80 milijard kubičnih metrov. Takrat naj bi ZDA tudi vzpostavile široko mrežo izvoznih LNG-terminalov, povpraševanje na svetovnem trgu po LNG pa naj bi leta 2023 naraslo na 500 milijard kubičnih metrov na leto.
Američane prehitevajo Katarci
Čeprav je prodaja ameriškega plina v dveh letih z 0 skočila na skoraj 3 milijarde kubičnih metrov plina, je to še vedno zgolj prgišče evropskih potreb. Lani je EU porabila 550 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina, ameriški uvoz je torej v evropski porabi predstavljal zgolj 0,54 odstotka. Donald Trump želi, da bi Evropska unija postala zelo velik kupec ameriškega zemeljskega plina. Tem stremljenjem EU ne nasprotuje, vendar postavlja za pogoj cenovno in nebirokratsko dostopnost plina. Oviro večjemu uvozu LNG v EU vsaj na papirju namreč predstavlja tudi birokracija – ameriški regulator mora denimo še vedno odobriti prodajo plina na posamezni trg, tudi v EU. »EU je pripravljena sprejeti več uvoza utekočinjenega zemeljskega plina iz ZDA. Naraščajoči uvoz bi ob ustrezni konkurenčni ceni lahko predstavljal povečano in strateško vlogo v oskrbi EU z zemeljskim plinom,« ocenjuje Jean-Claude Juncker.
Največji evropski dobavitelji LNG so Katar, Nigerija in Alžirija, največ klasičnega zemeljskega plina pa EU še vedno prejme iz Rusije (40 odstotkov). Hipotetično bi sicer Evropa že z obstoječo mrežo LNG-terminalov uvozila veliko več ameriškega utekočinjenega plina. Ker LNG še zdaleč ni najbolj priljubljen energetski vir v EU, imajo obstoječi terminali prostih še 150 milijard kubičnih metrov uvoznih zmogljivosti na leto (27 odstotkov zmogljivosti je zapolnjenih). Kljub temu EU s takšno razpoložljivostjo LNG-terminalov ni zadovoljna. Mrežo želi razširiti z novimi terminali, s katerimi bo dobila dodatnih 15 milijard kubičnih metrov plina uvoznih zmogljivosti. Tako želi ob diverzifikaciji virov doseči še diverzifikacijo oskrbe posameznih delov Evrope.
