Zdelo se nam je, da igramo tombolo, a nobena številka ni prinašala denarja. Namesto tega smo viseli na slušalkah kot hudičevi telefonisti in med zaskrbljenimi pogovori na relaciji njiva–kombajn strmeli v nebo, ki ni hotelo dati zadoščenja: kadarkoli se je zdelo, da bo dan do kraja sončen, je iz kakšnega vogala naenkrat zalebdel oblak in stresel s sebe ravno pravo količino kapelj, da je zadostovala za pošteno omočeno pokrajino in posevke v njej, predvsem za totalno mokro njivo z zrelo piro, ki bi jo bilo treba požeti že vsaj dva tedna. V ponedeljek bo sončno! Vešda. V sredo pa res! Majada. Vsakič ko je bil kombajn pri temperaturi zraka 34 stopinj in nebu brez oblačka v nizkem štartu, se je od nekod usipal dež, vlaga je skočila do plafona, glive zaplesale, plesni zarajale, uboga pira pa je ostala ujeta med njimi kot božji volek, pohlevna in mevžasta in utrujena od vsega; malo še, pa bi dokončno odvrgla zrnje nazaj na tla in prestopila v naslednji krog življenja po smrti.
Bolj ko so vremenarji v televizijskem aparatu razlagali, da nas čaka najbolj vroč in suh teden v letu, bolj je pri nas deževalo. Neusklajenost vremenske propagande ...
Nekateri kmetje so se odločili, da česna letos ne bodo prodajali velikim trgovskim verigam, saj jim ponujena cena ne omogoča preživetja. V promet ga...