Po mojem mnenju pri vsem navedenem tako ne gre le za posameznike in najodgovornejše vodje in odločevalce v RTV, temveč za sistemski pristop. Mislim na RTV kot javno ustanovo, ki ne le slučajno dovoljuje, temveč celo namerno in sistemsko dopušča naciklerofašistično mišljenje v naši družbi oziroma javnosti. Pod izgovorom dialoga, neodvisnosti in strokovnosti se približujemo javnim informacijam, kot se jim spomnimo iz druge polovice 80. let v Srbiji, ko so z lažmi ščuvali k prepirom. Pri nas pa se to danes dogaja v okviru družbe oziroma države. Kam je vse skupaj pripeljalo, smo občutili in še občutimo tudi v Sloveniji. Namesto ničelne tolerance do človeške nestrpnosti se uvaja in dopušča človeška nestrpnost na javni RTV kot načelno vodilo in celo vrednota.
In vse to je nesprejemljivo. Izgovor o tako imenovani »uravnoteženosti« informacij je preveč plitek, da bi zadovoljil zgoraj navedeno. Tit Turnšek kot predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije se je korektno oglasil glede intervjuja dr. Jožeta Možine in dr. Jožeta Dežmana. Prav tako tudi poslanec državnega zbora RS mag. Marko Koprivc in tudi številni drugi, kot vidim na spletnih straneh.
Sicer pa moram pošteno povedati, da me odgovor direktorja RTV Slovenije ne zadovoljuje. V določenem smislu vse skupaj opravičuje in zagovarja. Malo se izgovarja na direktorsko nemoč oziroma »nepristojnost«, malo na strokovnost in neodvisnost obeh doktorjev in odgovornost pristojne urednice, malo pa na svoja pričakovanja, da bodo vsi delali strokovno, pošteno in etično. Če kdo od gledalcev ni zadovoljen ali je prizadet, naj pač toži na sodišču ali drugje.
Če velja prvo, to je nemoč, potem naj pač odstopi, drugi izgovori pa prav tako ne zadovoljujejo. Sklicevanje na akademske nazive z namenom, da se to samo po sebi šteje za ustrezno, se mi zdi absolutno neprimerno. Izkušnje raznih doktorjev iz zgodovine, z akademskimi naslovi opremljenih »veličin«, so pač dokaz iz preteklosti, pa tudi iz sedanjosti, da navedeno stališče ni ustrezno.
Napotitev na tožarjenje pred sodišči je tudi malo podcenjujoča do nas gledalcev. Pričakovanja direktorja glede ustreznosti, ker so zavzemali ali pa nekateri akterji še zavzemajo določene položaje v RTV-hiši, kar naj bi samo po sebi dajalo reference za uspešno strokovno, zakonito in etično delo, se tudi zdijo »malo« naivna oziroma so nezadostna.
Tako v vsej Sloveniji kot na RTV Slovenija je veliko število resnično strokovnih, pogumnih ter pronicljivih novinarjev in novinark, ki si zaslužijo mesto in vidnejšo vlogo pri svojem delovanju. Če še sam kot gledalec in poslušalec izrazim svoja pričakovanja do javne RTV-hiše, bi lahko rekel, da pričakujem objektivno, resnično, verodostojno, pravočasno in tudi angažirano informacijo. Tako o preteklosti kot o sedanjosti in prihodnosti. Vem, da obstajajo imena, ki zaslužijo naziv novinar, kot tudi ogromna množica tistih, ki se trudijo za resnico. Žal prostor ne dopušča navedbe vseh, prav tako pa bi naredil marsikomu krivico, ker bi ga lahko nevede izpustil.
Zato sem prepričan, da bi morala biti RTV Slovenija kot nacionalna TV-hiša in ena vodilnih s področja obveščanja in kreiranja javnega mnenja tista ustanova, ki bi zbrala najboljše, najbolj verodostojne, najbolj izkušene, strokovne ter etične novinarje, ki so se dokazali v praksi. To ni utopična želja posameznika, to je po mojem skromnem mnenju nuja in potreba današnjega časa. Razen če ne želimo, da nas razni bivši direktorji Cie ne pokupijo ali podkupijo. In seveda, razen če ni namen celotnega ukvarjanja v tem trenutku z navedenim intervjujem le pesek v oči nam državljanom, da si bo kdo s prodajo NLB zagotovil kakšen milijonček na Kajmanskih otokih ali pa da se v času kislih kumaric preusmeri pozornost od sestavljanja vlade na sicer še vedno aktualne vrednote, ki se nanašajo na preteklost in sedanjost.
Miloš Šonc, Grosuplje
