Zobozdravnik se pri izbiri materiala za zalivko odloča na osnovi lastnosti materiala, estetskega učinka, situacije, ki jo rešuje, in seveda tudi pacientovih želja, pojasnjuje Matjaž Molk, zobozdravnik za odrasle v ZD Šiška.
Material, ki ga pri izdelavi zalivk uporabljajo najdlje, je amalgam. Njegove dobre lastnosti so, da je to trden in obstojen material ter dobro zatesni površino pod zalivko.
»Amalgam mi je kot material všeč, ker lahko naredim zelo dobro zalivko, in to tudi v primeru, ko osušitev med izdelavo zalivke ni povsem idealna.« pojasnjuje Molk. Slaba stran tega materiala pa je neestetski videz, saj je siv, predvsem pa izplavljanje živega srebra, kar povzroča škodo okolju in ljudem. »Največ živega srebra se v obliki hlapov sprošča pri vstavitvi in odstranitvi amalgamske zalivke, zato je amalgam bolj kot za pacienta škodljiv za osebe, ki z njim rokujejo. Pri pacientu, ki dobi amalgamsko zalivko vsake toliko časa, je izpostavljenost manjša kot pri zobozdravnikih in njihovih asistentih, ki z mehkim amalgamom ravnajo pogosto.« je povedal Molk. »Če pozabim na te slabe lastnosti, pa je amalgam dober material. Včasih pride pacient s 30 let staro amalgamsko zalivko, ki še zmeraj odlično tesni in pod njo ni kariesa.«
Kompozitni materiali
Amalgamsko zalivko lahko zobozdravnik naredi precej hitreje kot kompozitno, saj jo lahko, dokler je mehka, oblikuje in po plasteh hitro nalaga v zob. Kompozitno pa je treba po majhnih plasteh počasi oblikovati na zobu in vsako plast posebej polimerizirati, torej obsvetiti z lučko, da se plasti zalivke sprimejo. Izdelava teh zalivk je bolj dolgotrajna; daljša je tudi priprava površine na zobu pred izdelavo zalivke.
Obstaja več vrst kompozitnih materialov, tudi takih, ki jih lahko nanašajo v debelejših plasteh. V določenih primerih je to dobra izbira, a gre to na račun estetike in morebitne slabše mehanske obstojnosti zalivke, pojasnjuje Molk. Za tak material se zobozdravnik odloči na primer, kadar je velika nevarnost kontaminacije s krvjo in slino. Slaba lastnost kompozitnih materialov je namreč, da mora biti zob idealno osušen, ko zobozdravnik nanaša material, kar je včasih zelo težko doseči. Če zob ni idealno osušen, zalivka ne tesni dobro, med njo in zobom se naredi špranja, v kateri se razmnožujejo bakterije in ponovno nastane karies, tokrat pod zalivko, ki jo je potem seveda treba zamenjati z novo. »Natančnost izdelave mora biti pri kompozitnih materialih še večja kot pri amalgamskih zalivkah,« pojasnjuje Molk.
Posebna veja kompozitnih materialov so tekoči, tako imenovani flow materiali. Te uporabijo včasih za prvo kritje preparacije zoba ali za prekrivanje preparacije ob zobnih vratovih, kjer potrebujejo večjo elastičnost materiala.
Glasionomerni cementi
Ko so glasionomerni cementi prišli na trg pred desetletji, so veliko obetali zaradi sproščanja fluoridnih ionov. Njihova dobra lastnost je tudi, da pri strjevanju iz okolice črpajo toploto, zato ni nevarnosti, da bi toplotno škodili zobni pulpi. Slabost pa je njihova slaba mehanska obstojnost, zato material ni najprimernejši za trajne zalivke. Z leti se namreč lahko na njem naredijo razpoke in zalivka ne tesni več.
»Če želimo zob popraviti za deset in več let, to ni najprimernejši material,« pojasnjuje zobozdravnik. Kljub temu ga včasih uporabijo tudi za trajne zalivke, ker ima dobro lastnost, da za strjevanje celo potrebuje nekaj tekočine in zob ne sme biti popolnoma osušen. Ta material zobozdravnik izbere, ko nikakor ne more doseči idealne osušitve zobne površine. Cemente pogosto uporabijo tudi, ko morajo zob začasno zapreti.
Protetične zalivke
Zobozdravnik lahko poškodbo, ki jo na zadnjih zobeh povzroči karies, prekrije tudi protetično z izdelki, ki jih izdelajo v zobotehničnem laboratoriju. Take zalivke se imenujejo inlayi in onlayi. Zob zobozdravnik najprej preparira, naredi odtis, na podlagi česar tehnik iz kompozitnih materialov, keramike, kovine ipd. naredi izdelek. Tega zobozdravnik zacementira v zobno rano. Za to sta potrebna najmanj dva obiska v zobni ambulanti.
Ker je tak izdelek narejen v laboratoriju ob optimalnih pogojih, ima lahko boljše lastnosti, kot če zobozdravnik zalivko oblikuje neposredno na zobu. »Najboljši možni rezultat zagotovo dosežemo s tovrstnimi izdelki. Zadeva je zelo dobra, če je idealno narejena. A je možnost, da gre kaj narobe, pri takem načinu večja in je potrebno izredno dobro sodelovanje med zobozdravnikom in tehnikom,« pojasnjuje Molk. Sam je bolj privrženec zalivk, ki jih naredi neposredno v ambulanti; inlayem in onlayem je manj naklonjen tudi zato, ker izdelava zahteva veliko časa, pacientov pa je v čakalnicah javnozdravstvenih zobnih ambulant vedno preveč.
Kaj vpliva na izbiro materiala
Pri izbiri materiala za zalivko se zobozdravniki odločajo glede na njihove mehanske lastnosti, razmere v ustih, estetiko, mesto zoba… Vsak zobozdravnik ima tudi svoj pogled na materiale različnih proizvajalcev, dodaja Molk.
