Imran Kan, pred 30 leti eden najboljših igralcev kriketa na svetu, je zmagal na pakistanskih parlamentarnih volitvah. Vendar ni prišlo do cunamija, ki ga je napovedoval, saj ne bo mogel sam sestaviti vlade. Po projekcijah več televizijskih postaj je namreč njegovo Pakistansko gibanje za pravičnost dobilo 119 od 270 sedežev.
Sploh pa tuji opazovalci opozarjajo na številne nepravilnosti med volitvami in pred njimi. V dveh doslej najpomembnejših strankah, konservativni Muslimanski ligi trikratnega premiera Navaza Šarifa in bolj liberalni Ljudski stranki družine Buto, iz katere sta dva ubita premierja, celo trdijo, da so na številnih voliščih vojaki pregnali njihove predstavnike, preden so bili rezultati poslani volilni komisiji. Ta stranka, ki je imela doslej večino v parlamentu, je že pred razglasitvijo rezultatov zavrnila rezultate volitev, kar bi lahko vodilo do politične nestabilnosti.
Vojska pozabila na Šarifa
Kanova zmaga bi morala imeti grenak priokus tudi zato, ker je v volilnem boju vojska izvajala pritisk na kandidate drugih strank. Več uglednih novinarjev trdi, da jih je tajna služba vojske z raznimi grožnjami silila, naj pišejo in poročajo v korist Kanove stranke. Samo proti Muslimanski ligi, ki je glavni tekmec Kanove stranke med konservativnimi volilci, in v Panžabu je policija v mesecih pred volitvami začela več tisoč preiskav.
Navaz Šarif, ki ga je vojska vrsto let podpirala in je moral lani odstopiti kot premier zaradi neprijavljenega premoženja v Londonu, je pred dvema tednoma priletel iz Londona, da bi šel v zapor, potem ko je bil v zvezi s korupcijsko afero obsojen na deset let zapora. Dokazati je hotel, da bo imelo sto milijonov Pakistancev na volitvah izbiro med demokracijo njegove stranke in vladavino vojske, katere marioneta naj bi bil Kan.
Podobno kot Donald Trump je tudi Kan proti elitam, zelo rad pa se druži z bogataši. V zadnjih letih mu je uspelo pridobiti velik del srednjega sloja s tem, da je nastopal proti skorumpiranosti obeh ključnih političnih družin, Butove in Šarifove. Nikoli pa ni bil v vladi in ni se še omadeževal s kakšno afero. Toda v zadnjem letu je nenadoma uvidel, da si mora za veliko volilno zmago pridobiti še pomembne politike drugih strank. S pritiski mu je pomagala tudi tajna služba vojske.
Gre ravno za skorumpirano elito, proti kateri se je dolgo časa bojeval. »Tem, ki si grabijo zemljo, smo se z njim več let postavljali po robu, zdaj pa ga podpirajo!« pravi eden njegovih dolgoletnih privržencev iz Lahoreja, sicer univerzitetni profesor ekonomije. Nekateri izobraženci in mladi so tako zapustili njegovo stranko. Kan je leta 2011 začel svoj vzpon v politiki tudi s tem, da je izkoristil svojo priljubljenost med Pakistanci, ker je leta 1992 kot kapetan reprezentance omogočil zmago v svetovnem pokalu. Kan je nacionalist in blizu islamski skrajni desnici in sodi med tiste, ki zahtevajo smrtno kazen za bogokletje. Obljublja islamsko socialno državo, deset milijonov novih delovnih mest in pet milijonov novih stanovanj. Oboje je seveda neuresničljivo. Glede vojske pravi, da ga ne podpira, a da je to edina institucija v državi, ki dobro deluje.
Do prvega pomembnega stika z generali je prišlo leta 1987, ko je na prošnjo tedanjega diktatorja generala Zia Ul Haka, ubitega leta 1988, spet začel igrati kriket. Leta 1999 pa je s svojo stranko, ki je imela tedaj komaj dva odstotka podpore, podprl državni udar generala Perveza Mušarafa.
