Kitajska trenutno več trguje z Afriko kot katera koli država na svetu. Njeno odpiranje najrevnejšemu kontinentu je povsem v nasprotju z vse manjšim ameriškim zanimanjem zanj. Predvsem v okviru novih svilnih poti, ki jih nekateri glede Afrike imenujejo kar Marshallov plan, Kitajci veliko vlagajo v afriške infrastrukturne projekte.
Vsega skupaj naj bi šlo za več kot sto milijard evrov naložb. Kar 15 milijard so že vložili v gradnjo železnic, cest in pristanišč samo v Keniji in Etiopiji, zlasti sta pomembni novi železniški progi Mombasa–Nairobi (Kenija) in Džibuti–Adis Abeba (Etiopija), ki sta zamenjali stari progi britanskih in francoskih kolonizatorjev. Vsekakor želijo Kitajci predvsem spodbuditi uvoz surovin iz Afrike in izvoz končnih izdelkov v Afriko. Gotovo bodo njihove naložbe omogočile tudi razvoj afriške industrije, ki brez dobre infrastrukture nima prihodnosti. Višji kot bo standard Afričanov, več jim bodo Kitajci lahko prodali. Od večjega trga v Afriki pa si lahko obeta koristi tudi Evropa.
Najbrž je bilo tudi veliko spontanega veselja, ko so množice v Dakarju s kitajskimi in senegalskimi zastavicami pozdravljale Xi Jinpinga ob njegovem prihodu z letališča. Kitajska v Senegalu zelo veliko vlaga v infrastrukturo, kmetijstvo, industrijo, energetiko, šolstvo, zdravstvo, kulturo, šport in računalništvo. Kitajci so med drugim v Senegalu zgradili Muzej črne civilizacije, Veliko nacionalno gledališče, otroško bolnišnico, pa tudi 123 kilometrov dolgo avtocesto med Dakarjem in drugim največjim mestom Touba. Senegal sicer izvaža na Kitajsko predvsem arašide in titan, od tam pa uvaža tehnologijo in infrastrukturne elemente.
Afrika ima še cenejše delavce
Nekatere afriške države imajo še intenzivnejše gospodarske stike s Kitajsko kot Senegal. Kitajci na primer vse bolj selijo svojo tekstilno industrijo v 100-milijonsko Etiopijo zaradi poceni delovne sile in ker lahko brez carine izvaža v ZDA, ki so največji uvoznik tekstila na svetu.
Xi Jinping je obiskal 15-milijonski Senegal, ker je gospodarsko in politično stabilen, s trenutno kar 7-odstotno letno gospodarsko rastjo. Predvsem hoče na ta način okrepiti sodelovanje z zahodno Afriko, v kateri je Kitajska manj prisotna kot v drugih delih kontinenta. Peking bi rad zahodno Afriko, ki je bila doslej bolj pod francoskim vplivom, vključil v nove svilne poti in v Dakarju so nad tem navdušeni. Kitajci med drugim načrtujejo gradnjo avtoceste Dakar–Džibuti, ki bo torej povezovala skrajni zahodni del Afrike ob Atlantiku in Indijski ocean. Gradili bodo tudi železnico med Dakarjem in Bamakom (Mali). Mali, ki nima izhoda na morje, bo dobil s pomočjo Kitajcev tudi železniško povezavo z Gvinejo, še eno državo ob Atlantiku. Pomembne so tudi kitajske gradnje jezov v Gvineji in Slonokoščeni obali. Tako Francija izgublja vpliv v svojih nekdanjih kolonijah.
Gospodarski razvoj Afrike in s tem kitajske naložbe in pomoč so v korist predvsem Evropi, saj si ta želi manjši pritisk migrantov iz Afrike. Omogočiti upanje Afričanov v boljšo prihodnost doma je pomembno za Evropejce. A za zdaj so Kitajci s svojo »afriško politiko«, ki naj bi pomagala tudi črni celini, dva koraka pred Evropo.
