Za večino Slovencev je bila najbolj sporna in boleča odločitev vračanje fevdalnega premoženja Cerkvi. (Mnogi so dvomili in še danes dvomijo, da so bili gozdovi pred podržavljanjem cerkvena last. Verjamejo, da jih je Cerkev dobila nazaj neupravičeno.) Niso se odločili za vračanje v denarni protivrednosti, ampak celo za vračanje v naravi. Vrhovno in za njim ustavno sodišče pa sta povrhu še prisodili visoke zamudne obresti. Ob tem procesu so prihajali na dan vsa neizmerna, nemoralna pogoltnost Cerkve in vtisi, da so bili za nekatere politike ter sodnike pomembnejši njeni interesi kot dobrobit naroda.
Ljubljanska nadškofija zahteva celo naše največje bisere. Poleg slapa Savica, priobalnega pasu Bohinjskega jezera tudi Dolino Triglavskih jezer. Državne institucije so nasprotovale vračilu v naravi, ker ležijo na območju Triglavskega narodnega parka, ker so deloma vodna zemljišča. Vodna zemljišča pa naj bi bila v lasti države. Nadškofija je to stališče prevrednotila v »politični pritisk«. Državljani smo ogorčeni. Po 26 letih bo namesto upravne enote Radovljica o tem denacionalizacijskem zahtevku odločalo ministrstvo za okolje in prostor. Kdaj bo morebitna nova vlada z resornim ministrom sposobna reševati take probleme, je vprašanje. Visoke obresti pa tiho tečejo iz naših denarnic. Seveda upamo, da ne bo ne vračila in ne obresti.
Zdaj pa k bistvu mojega pisanja. Že nekaj časa kroži po spletu fotografija zadnje strani kupoprodajne pogodbe iz leta 1858 s pripisom, da je Cerkev na njeni podlagi prodala gozdove v okolici Bleda in Bohinja z vsemi nepremičninami vred. Čeprav jih je prodala, ji je Slovenija vse skupaj po osamosvojitvi vrnila v imenu poprave krivic. Pogodbo so fotografirali v Arhivu Slovenije.
Ker je kupoprodajna pogodba slikana v Arhivu Slovenije, ne dvomim, da res obstaja. Zato od vseh odgovornih institucij pričakujem glede tega odgovor in pojasnilo.
Polona Jamnik, Bled
