V Sloveniji imamo že dolgo osem-/devetletno obvezno osnovno šolo. Ta je v celoti plačana z državnim denarjem. Vse nadaljnje šolanje pa ni obvezno, niti v srednjih, še manj visokih šolah. V te pa gre že vsak drugi Slovenec, čeprav se mu študij zaradi lagodnega pristopa zavleče v pozna leta, saj ima doma dovolj imenitne starše, da mu omogočajo zastonjsko bivanje in dobiva dovolj visoko žepnino. Tega seveda niso deležni vsi. Študenti iz kmečkih in delavskih družin težijo k temu, da bi se čim prej zaposlili, in poleg študija delajo še v študentskih organizacijah za najnujnejše preživetje.
V danes prevečkrat ozmerjanem socializmu ni bilo čisto tako. Štipendije so dobivali pridni in uspešni študenti. Tisti, ki so imeli pogoje, da zanjo zaprosijo, so se običajno morali obvezati, da bodo po tem, ko doštudirajo, službovali v občini ali podjetju, ki jih je štipendiralo. Vsoto, ki so jo dobivali kot študentje, so tako morali počasi vračati; običajno so jo odtegovali že pri plači. Ta daj-dam je bil pravičnejši, predvsem pa uspešnejši, saj je študenta prisilil, da teži k čimprejšnji zaposlitvi. Da pa bi diplomant zapustil domovino, ki mu je dala možnost, da je doštudiral, verjetno nikomur ni prišlo niti na pamet, saj bi se to štelo kot nekakšno izdajstvo. Ta daj-dam se je brez kakšne posebne filozofije širil tudi na druga področja.
Ker sem po starših podedoval cca 2,5 hektarja obdelovalne zemlje, nisem bil upravičen do štipendije, čeprav sem postal sirota. V obrazcu za dodelitev zemlje je jasno pisalo: prosilec bo upravičen do prejemanja štipendije, če zemljo izroči kmetijski zadrugi ali komur koli, ki jo bo obdeloval. V tem primeru postane štipendist tistega, ki zemljo obdeluje… Bil pa sem upravičen do dodelitve minimalne socialne pomoči. Imel sem srečo, da sem hkrati dobil delo kot honorarni ilustrator in s tem dohodkom se je dalo zelo skromno študirati. To je bil moj primer: ponoči delaj, podnevi študiraj. Mnogi drugi, ki niso imeli te sreče, so raznašali časopise, mleko ali se šli prometne miličnike. Tako smo oboji imeli za enolončnico v Ljudski kuhinji in nihče se ni pritoževal. Bili smo veseli, da je tako.
Kolega, ki je bil po študiju nekaj let pred menoj, pa je denimo končal petletni študij na akademiji, dobil je naziv akademski kipar. Potem je opravil še dveletni študij pri Zdenku Kalinu in se specializiral za kiparsko odlivanje; njegovo delo lahko vidite danes pred Moderno galerijo. Po vseh teh šolah pa je šel vendarle v tujino, v Anglijo, kjer je dve leti delal na farmi. Spomladi je s traktorjem oral, s sejalnico sejal, jeseni pa s kombajnom žel pšenico. S tem delom si je prislužil denar, s katerim si je lahko kupil peč za vlivanje v kovino.
To, da odhajajo diplomanti medicinskih fakultet danes v tujino, potem ko so ves študij brezplačno opravili v domovini in po vsej verjetnosti tudi prejemali štipendije, res ne zveni pošteno, tudi do tistih, ki jim to omogočijo. In to prav danes, ko je veliko pomanjkanje kadrov doma. Če dobivajo v tujini trikrat večje dohodke, kot bi jih doma, naj z eno tretjino zasluženega začnejo vračati to, kar jim je dajala Slovenija. S tem se bodo domovini vsaj delno zahvalili za njen vložek. Vse to, kar se danes dogaja v medicinskih krogih, je predvsem popolnoma sprto z zdravniško etiko. Če bi tisti zdravniki, ki so dobivali denar za študij in so študirali v naših ustanovah, potem pa domovini obrnili hrbet, čim prej vrnili »izposojeno« z obrestmi vred, bi že zdavnaj imeli za mnogotere specializacije doma in v tujini.
Jože Centa, Ljubljana
