Različne teroristične skupine islamistov so vse aktivnejše v severnem delu Afrike, pri čemer jim pride prav nenaseljeno polpuščavsko območje med Mavretanijo in Somalijo, imenovano Sahel, pa tudi politični kaos v Somaliji, Libiji in Srednjeafriški republiki.
Če so lani v Iraku in Siriji islamistični skrajneži (večinoma iz IS) ubili 2000 civilistov, jih je bilo v severni polovici Afrike ubitih okoli 10.000. Samo 14. oktobra 2017 je somalijska skupina Al Šabab, povezana z Al Kaido, v Mogadišu v napadu s tovornjakom, ki je bil poln eksploziva, ubila 587 ljudi. Najmočnejši med temi različnimi skupinami skrajnežev v Sahelu so sicer mudžahidi iz nekdanjega Boko Harama v severni Nigeriji, ki so povezani z Islamsko državo (IS) in imajo 3500 pripadnikov, kar je več, kot je danes bojevnikov IS v Siriji in Iraku.
Zdi se celo, da islamski skrajneži v severni Afriki zmagujejo. Dejstvo je, da se je v letih 2010 do 2017 število nasilnih akcij povečalo za štirikrat, kar je povezano s tem, da so se po padcu libijskega diktatorja Moamerja Gadafija leta 2011 polastili njegovega orožja. Francoski generali so prepričani, da bo zahod bitko za Sahel izgubil, če ne bo okrepil svojih sil. Trenutno je tam 4500 francoskih in 6000 ameriških vojakov, kar je malo za območje, veliko kot Evropa. Donald Trump pa namerava umakniti polovico ameriških vojakov, potem ko so oktobra lani skrajneži iz zasede v Nigru ubili štiri ameriške specialce. Tako se lahko v ogromnem Sahelu ponovi zgodba iz Somalije, kjer je po umiku ameriških vojakov leta 1993 zavladala anarhija, kar so bila plodna tla za razmah skrajnežev in piratov. Danes je v Somaliji razporejenih 22.000 vojakov iz drugih afriških držav.
Predvsem korupcija, nasilje vladnih sil, eksplozija prebivalstva in podnebne spremembe, najbrž pa tudi prisotnost zahodnih vojakov ugodno vplivajo na krepitev skrajnežev v Sahelu. Ni pa nevarnosti, da bi skrajneži iz Evrope množično odhajali na džihad v severno Afriko, saj so bili zelo nezadovoljni z nizkim življenjskim standardom v Siriji in Iraku, v Sahelu pa bi bilo še veliko slabše. S krizo v severni Afriki bi sicer lahko v Evropi prišlo do novega vala terorističnih napadov in novega pritiska beguncev.
Ne pozabite Afganistana!
Zahod pa bi moral iz izkušnje z Afganistanom potegniti nauk, da ne gre staviti samo na vojaško rešitev. To je najbolj očitno v Nigeriji, ki je tudi zaradi 2,5 milijona razseljenih največje bojišče proti islamskim skrajnežem. Večino razseljenih je sicer z domov pregnala nigerijska vojska, ki je hotela s tem preprečiti, da bi se islamski skrajneži preskrbovali po vaseh. Za Boko Haram je treba povedati, da je bila med 430 ljudmi bombami, ki jih je kot kamikaze poslal v smrt v letih 2011 do 2017, več kot polovica žensk in četrtina otrok. Islamskim skrajnežem, ki se v zadnjih dveh letih večinoma bojujejo pod drugim imenom, pa ni dovolj, da so nekatere nigerijske zvezne države uvedle šeriatsko pravo. Boj proti njim je otežen, ker imajo nigerijski oficirji vojake pogosto samo na papirju, da bi si na ta način povečali prihodke. Vojska pa pobira tudi podkupnino na cestnih nadzornih točkah. Upor proti državi, ki ga izrabljajo skrajneži, se širi predvsem zaradi obupnih razmer v begunskih taboriščih, v katerih se stiska dva milijona ljudi. Ne le, da begunci tam pogosto umirajo, ker so brez hrane in zdravstvene oskrbe, ampak vojaki tudi posiljujejo tamkajšnje ženske in deklice.
Nigerijsko vojsko urijo ameriški in britanski inštruktorji, ameriški specialci pa patruljirajo skupaj z nigerijskimi. Obenem so zahodnjaki jezni, ker je nigerijska država tako zelo neučinkovita, koruptivna in kontraproduktivna. Če bo padla Nigerija, ki je s 180 milijoni največja po številu prebivalcev v Afriki, kako naj se potem branijo druge, šibkejše afriške države?
