Fifa poskuša na vse načine izriniti politiko iz svetovnega nogometnega prvenstva. Vsakršno namigovanje na politiko je strogo kaznovano z denarno kaznijo ali celo s prepovedjo igranja za igralce, ki kaj takega storijo, ali pa z denarno kaznijo za nacionalno zvezo, katere navijači so se vedli politično nekorektno.
Toda zgodovina svetovnih prvenstev nas uči, da je izključevanje politike iz nogometa skoraj nemogoče. Leta 1938 denimo, ko je bilo prvenstvo v Franciji, je Benito Mussolini na vsak način nogomet poskušal izkoristiti za propagando fašizma. Ko je Italija v četrtfinalu igrala proti Franciji, so nogometaši Italije nosili popolnoma črne drese, kot izraz podpore fašistični ideologiji. Italijanski nogometaši so tudi vztrajno pozdravljali s fašističnimi pozdravi. Kar je še malo v primerjavi s tem, da je štiri leta prej, ko je bilo nogometno prvenstvo v Italiji, Mussolini osebno izbiral sodnike, ki so sodili na tekmah italijanske reprezentance. Istega leta, se pravi 1938, je imela Avstrija precej dobro reprezentanco. Smola je bila le, da jih je tedaj Nemčija že priključila in so avstrijske igralce prisilili, da so igrali za Nemčijo. Eden od njih, Matthias Sindelar, Mozart nogometa, kot so ga imenovali, tega ni želel storiti in je z izgovorom, da je prestar za tekmovanje, končal kariero. Nekaj mesecev kasneje so ga skupaj z dekletom našli mrtvega v stanovanju. Uradni vzrok smrti je bila zastrupitev z ogljikovim monoksidom. Mnogo let kasneje so se pojavila različna ugibanja, zakaj je umrl: po enih naj bi storil samomor, po drugih naj bi ga ubili nacisti. Ne glede na resnico je bil razglašen za najboljšega avstrijskega nogometaša 20. stoletja.
Zmaga povračilo za izgubljeno vojno
Politika in svetovno nogometno prvenstvo so se pomešali tudi na prvenstvu leta 1974, ko sta si nasproti stali Zahodna in Vzhodna Nemčija. Za nameček je bila to prva in zadnja tekma teh dveh reprezentanc. In še – odigrali so jo v Hamburgu. Proti favoriziranim zahodnjakom so z 1:0 zmagali vzhodnjaki, tekmo pa so razglašali kot spopad dveh ideologij. Na istem prvenstvu pa je pred tekmo med Vzhodno Nemčijo in Čilom morala posredovati policija, saj so navijači Čila razvili transparente in začeli protestirati proti vojaški hunti v svoji državi. Kar nekaj so jih aretirali.
Štiri leta kasneje je bilo prvenstvo v Argentini in tudi tam je vladala hunta. Na tem prvenstvu se je odigrala tudi ena najbolj kontroverznih tekem vseh časov med Argentino in Perujem. Zmagala je Argentina z rezultatom 6:0. Za rezultat, ki je Argentincem pomagal do naslova, sta se zmenila kar diktatorja obeh držav: Peru je v zameno za prodano tekmo od Argentine dobil posojila, v Peru pa so izgnali tudi 13 perujskih disidentov, ki so jih nato v domovini zaprli in mučili.
V politiko je nogomet zapletel tudi Diego Maradona. Leta 1986 je zmago Argentine nad Anglijo opisal kot »maščevanje za Falklandsko vojno«, ki je potekala med državama in ki so jo Argentinci izgubili. Ko sta se leta 1998 na svetovnem prvenstvu spopadli ekipi ZDA in Irana, pa so zmago bučno proslavili v Iranu. Ajatola Ali Hamenej je dejal, da je »nocoj še enkrat močan in aroganten nasprotnik občutil grenak okus poraza«.
