Handke je izrazil upanje, da ne bi ostalo le pri tem. »Upam, da imajo ti trenutki prihodnost,« je povedal za agencijo APA.
Pravi, da je Lipuš Avstrijec: »Hvaležen sem, da je končno prišlo do uvida, da ima v Avstriji tudi drug jezik, ne le nemščina, svojo domovino kot literarni jezik. Koroška je domovina Florjana Lipuša in resnično sem vesel, da sva sodobnika.«
Handke je v nemščino prevedel eno Lipuševih najpomembnejših del Zmote dijaka Tjaža. »Ko sem se vrnil v Avstrijo, sem hotel izpopolniti svojo slabo slovenščino. Tega nisem želel storiti preko časopisov in gledanja televizije, ampak z literarnim delom. Pravzaprav sem se želel le naučiti slovenščine, a sem po dveh straneh, skozi kateri sem se prebil s težavo, spoznal, da gre za nekaj velikega. Wolfgangu Schafferju iz založbe Residenz Verlag sem predlagal, da bi izdal knjigo in takoj se je vnel zanjo.« »To je bil prvi tak čudovit trenutek,« je dodal Handke.
Lipuševo delo odraža posebno kakovost literature v manjšinskih jezikih
Lipuševo delo po pisanju agencije APA odraža posebno kakovost literature v manjšinskih jezikih, zato je ta nagrada več kot priznanje osebnosti.
Kot je v utemeljitvi zapisal odbor za nagrado, je Lipuš že v delu Zmote dijaka Tjaža (1972) tematsko nakazal svoj pripovedovalski opus, ki ga je razvil v številnih romanih in zgodbah: »V svoji literaturi Lipuš obravnava upor proti nacionalsocializmu, izgon in poboj koroških Slovencev, podcenjevanje slovenske manjšine s strani večinskega prebivalstva, pa tudi reševanje izginevanja slovenskih besed in besednih zvez kot osnove za novo samozavestno identiteto.«
Lipuš se je rodil leta 1937 v Lobniku pri Železni Kapli. Kot otrok je bil priča, kako so aretirali njegovo mater, ki so jo nato ubili v koncentracijskem taborišču Ravensbrück, njegov oče pa je služil v nemški armadi. V letih od 1960 do 1998 je deloval kot osnovnošolski učitelj, istočasno je bil urednik literarne revije koroških Slovencev Mladje.
Za svoje dela je prejel več nagrad
Objavil je številne zgodbe, romane in eseje. Poleg Zmot dijaka Tjaža so med njegovimi najbolj znanimi deli Odstranitev moje vasi (1983), Srčne pege (1991), Stesnitev (1995) in Boštjanov let (2003) - prvega je v nemščino prevedel Fabjan Hafner, druge tri pa Johann Strutz.
Za svoja dela je prejel več nagrad, med njimi Prešernovo nagrado za opus leta 2004 in nagrado Petrarca leta 2011. Leta 2005 je dobil častno nagrado za literaturo Republike Avstrije, pred tem že leta 1995 kulturno nagrado dežele Koroške. Leta 2013 je prejel nagrado Franz Nabl mesta Gradec, vredno 14.500 evrov. Letos je bil z romanom Gramoz med petimi finalisti za kresnika.
