Ob jezikovnem ukrepu senata Filozofske fakultete (FF) v prid »rabi spolno občutljivega jezika« sem med prvimi rečmi pomislila na obnavljanje seksizma, tokrat z obratom v privilegiranje žensk. Potem, kar je povsem osebno, so mi prišla na misel faktična in digitalizirana srečanja s transspolnimi osebami, med katerimi so tudi take, za katere iskreno dvomim, da se utegnejo prepoznati bodisi v generičnem ženskem bodisi v generičnem moškem spolu. Četudi sta po črki obravnavanega ukrepa oba opojmljena tako, da vključujeta »kogarkoli«. Nazadnje me je razsvetlilo, da sklep senata ni bil niti vsebinsko niti formalno domišljen. S perspektive podpisane v vlogi raziskovalke (tudi) spolov in jezika je ukrep padel – skupaj z naknadno argumentacijo njegovih tvorcev in tvork, zagovornikov in zagovornic. Padel ne glede na to, iz katerega kota sem ga bolj natančno pogledala: pravnega, strateškega, konceptualnega, formalnojezikovnega, demokratizacijskega glede »prisotnosti« spolov v jeziku, institucionalno-diskurzivnega v okviru rabe jezika na različnih ravneh. Nastopil je čas sistematizacije pomislekov proti ukrepu – z nekaj neškodljive situacijske nesramnosti označenim z »dekretom«. Ta vključuje – naj podam vsebino še neseznanjeni bralki, bralcu (in morda nekaterim beročim, ki nasprotujejo identificiranju lastne osebe tako z žensko kot moško obliko samostalnikov) – tule bolj ohlapno povzeta določila:
da se ženska in moška oblika samostalnikov uporabljata izmenično, vendar ne v enem in istem pravnem aktu fakultete,
da naj zaradi dolgotrajne (diskriminatorne) rabe generičnega moškega spola v takih dokumentih v naslednjem obdobju treh let za protiutež vlada raba zgolj ženskega slovničnega spola (kadar gre za referenco na različne statuse in funkcije, ki niso konkretno poosebljene, kot je bilo pojasnjeno naknadno),
da se tako generični moški kot generični ženski spol »nanašata na katerikoli spol«.
Razpravico začenjam kar na svoji lastni najšibkejši točki, pravnem pogledu na zadevo, pri čemur sem očitno obvezana povabiti k odzivu kakšno na podpodročju merodajno pravnico ali pravnika. Vendar na podlagi izkušenj v Komisiji za ženske v znanosti v obdobju, ko smo oblikovale jezikovne smernice za večjo prisotnost žensk v jeziku, in v določenem sodnem procesu (primer rektorja mariborske univerze prof. Tičarja proti visokošolski sindikalistki izr. prof. Javornik-Krečičevi) z lahkim srcem sklepam, da je pravni red državnih zakonov nad pravnimi akti fakultete. Slovenščina je institucionalizirana in je uradni jezik v državi. Vprašanje je torej, kaj je dekan v obrambi ukrepa mislil z dikcijo, da niso »spreminjali slovnice mimo izkazane realne rabe«. Torej so slovnico konec koncev le spreminjali, četudi ne zunaj »realne rabe« – kljub trditvi člana komisije, priznanega slovenista prof. Stabeja, da ne gre za slovnične spremembe. Ostane le še vprašanje, kaj je »realna raba« jezika; po mojem razumevanju je to vse, kar v realnosti lahko ubesedimo in to tudi storimo. Posledice takega tolmačenja so na dlani. Z določenih instanc, tudi če so v javnem sektorju, je očitno možno vzpostaviti kot institucionalno normo vse, kar se v govoru da izvesti. Tudi kletvice in žaljivke, kar bi vsekakor prispevalo k pospeševanju sektorskega obsednega stanja v medosebnih odnosih.
Strateško lahko gesto uvedbe triletnega obdobja rabe generičnega ženskega spola razumemo kot posebno pozitivno akcijo, saj je to v skladu z argumentacijo komisije, ki je pripravila besedilo, in drugih odgovornih instanc. Poleg zadev, ki opredeljujejo pozitivne ukrepe in ki so vendar kljub njenemu ustreznemu namenu v nasprotju z obravnavano gesto (načelo sorazmernosti med vsebino ukrepa in učinkom v prid odpravljanja škode, načelo celovitosti in neizogibnosti, tj. prepričanja, da se drugače ne da izboljšati stanja), je tu še najbolj kritična točka: tak ukrep naj bi trajal, dokler ni uresničeno načelo uravnotežene zastopanosti. Da bi opravičilo svoj obstoj na formalni ravni, bi potemtakem določilo, ki se nanaša na ekskluzivno rabo ženskega slovničnega spola, po vsej verjetnosti težko prestalo test realnosti, četudi s podaljšanim rokom trajanja. Nekaj takega je dekan fakultete že priznal. Izraz spolno »nevtralen« jezik, s katerim je dekan, prof. Roman Kuhar, skušal ubraniti obravnavani ukrep, je v uveljavljanju načela enakosti spolov manj legitimen, saj pogosto prikriva resnico o spolno »slepih« strategijah. Vsaj tako je zapisano v elektronskem slovarju Evropskega inštituta za enakost spolov. Zdi se mi, da dejansko gre za eno takih »slepih« strategij, ki pod deklaracijo »nevtralnosti« delajo škodo tistim, ki naj bi jih ščitile. V tem primeru gre škoda v prvi vrsti na rovaš žensk in tistih feministk, ki verjamemo, da je naš cilj uveljavljanje mišljenja in udejanjanja enakosti, enakovrednosti, enakopravnosti. Posebne »pozitivne« ukrepe, kot so zlasti kvote, zagovarjamo zgolj tam, kjer nas polpretekla zgodovina in sedanjost učita, da drugače ne gre. Pri jeziku absolutno gre tudi drugače, a o tem v izteku besedila.
Ta jezikovni ukrep postavlja v ambivalentno luč slovnični ženski spol s svojo generično izvedbo zaradi nelegitimnosti (in nelagalnosti?), agresivnosti in nepotrebnosti geste ter njene »spektakularnosti«, »humornosti«. Besedici, ki nista nič drugega kot citat dveh kolegic, z nekaj malega rezerve tudi zagovornic ukrepa. Dodaten vir spotike, tokrat bolj vsebinski, je presežno tematiziranje vključitve transspolnih oseb v generično obliko slovničnega ženskega spola na račun zaznamovanja »ženskega« v jeziku. Kar je logično, saj gre za izzivalno novost, ki pa se žal dogaja v času, ko niti raba ženskih oblik samostalnikov z referenco na status in vloge žensk ni postala povsem legitimna niti v visokošolskem in raziskovalnem okolju. Ne le da ni postala legitimna, mnogokrat, ko se le pojavi, jo onesnažujejo kalki (neumestni dobesedni prevodi iz tujega jezika) v obliki »ženskih raziskovalk«, »ženskih predavateljic«. Bolje za vse bi bilo, če bi bil prijem geste obstoječe jezikovne komisije, senata in navsezadnje tudi dekana, prof. Romana Kuharja, mehkejši.
Na formalni ravni jezika je, kot je zapisano v obravnavanih določilih, ženski spol v svoji generični rabi protipol generičnemu moškemu spolu, le da je ta zdaj generični ženski slovnični spol v sozvočju z duhom časa vključil »kogarkoli« ali, na formalni ravni jezika, vse osebe. V jeziku kot zaprtem sistemu ta »vse« poleg moškega in ženskega slovničnega spola, kot opozarja eden od članov senata Filozofske fakultete, vključuje tudi srednji spol. Na znotrajjezikovni ravni je to v danem trenutku absurdno in tako bi nehalo biti šele z vpisom nacionalne administrativne identifikacije »ono« za transspolne osebe. Kar je malo verjetno, ker obstaja glede na pomen več bolj simpatičnih možnosti (denimo »drugo« ali »tretji spol«), ko se bo tak vpis zgodil. Na referenčni ravni jezika sicer dejansko obstaja možnost, da se katera od transspolnih oseb prepozna v slovničnem srednjem spolu. Bolj verjetno je, da se mnoge transspolne osebe ne bodo prepoznale ne v tem nehoteno privabljenem »ono« niti v generičnem ženskem ali v generičnem moškem spolu.
Zdajle in na tem mestu vzemimo v zakup predhodno argumentacijo o naravi posebnih pozitivnih ukrepov, s katero gesta Filozofske fakultete ni sinhronizirana. Kaj se pokaže? Ohranjanje značilnosti generičnega moškega spola v novumu, generičnem ženskem spolu idejno ne more pomeniti drugega kot jezikovni seksizem, uperjen proti moškim kot identitetni skupini, ki zaseda na fakulteto omejene statuse in funkcije. Kajpada je to videti tudi iz formalizma: dikcija ukrepa fakultete ponavlja način opozarjanja na pomen generičnosti slovničnega spola, ki ga sprva, v nanašanju na generični moški spol, kritizira. V aktih FF bo torej že spet pisalo, da eden ali drugi spol kaže na nekaj več kot sam nase. In tisti, ki se bomo identificirali ali se skušali identificirati skozi ta »več«, bomo v dobrem delu prikrajšani, prikrajšane. Lahko je nekaterim reči, da bomo pač zanemarljive kolateralne žrtve liberalnega ukrepa, a tolikanj težje je to sprejeti, če vemo, da obstaja rešitev, ki je mnogo bolj vključujoča in razvidna.
Rešitev se bo morala spočeti v strukturiranju rab jezika. Že sama dikcija »raba spolno občutljivega/nediskriminatornega/neseksističnega/ozaveščenega jezika« pove, da se gibljemo v območju evropskih in nacionalnih strategij, ki nikakor ne predpostavljajo sprememb aktualnih slovničnih pravil. Dani togosti se izognemo s kreativnostjo. Poiščemo tiste možnosti obstoječega slovenskega jezikovnega sistema, ki so spolno vključujoče, a spregledane, zanemarjene ali omalovaževane zaradi idej o oteževanju jezikovnega izražanja. Dobro bi bilo predelati pomen takega »težkega« izražanja in to, kar zdaj razumemo kot obteževanje jezika, uvideti kot njegovo iznajdljivo bogatenje. Poleg obojespolske rabe samostalnikov in prilagajanja glagolskih in drugih oblik se da na mnogotere načine označiti tudi transspolno identificiranje. Zapisi in vpisi spolov naj se prilagajajo ravni pravno veljavnega dokumenta: od strogo birokratskih besedil, ki prenesejo poševnice, pomišljaje, vezaje, oklepaje, vse s predponami, podvezaje s predponami ali podvezaje z izpisanimi obojespolskimi samostalniki (ker je lektorska srenja prvo možnost deloma že sprejela in drugo izumila, tako da je očitno oboje preniknilo v tolmačenje pravopisa in povezalo v skupnost dobršen del transspolnih identitet), do pripovedno oblikovanih formulacij, ki besedilu omogočajo celovito pokazati na zastopanosti spolov, žensk, moških in vseh transspolnih poistovetenj.
Toliko v grobem, o jeziku in spolih bova ti in jaz še razmišljala, ker ne dvomiva, da je bogatenje jezika stvar preudarnih žensk in moških ter vseh preudarnih onkraj njih. Mogoče je najina skladnost tudi v prepričanju, da vabilo dekana FF, kolega Romana Kuharja, na jesensko okroglo mizo o »spolno občutljivi rabi jezika« odpira vrata nečemu boljšemu. Vsestranskemu in poglobljenemu razmisleku o temi, ki bo osnova za vzorčni model priporočil, napotkov za pravično ospoljen jezik na fakulteti. Prenova razmišljanja naj bo pred prenovo jezika.
RENATA ŠRIBAR
