Prvaku čast, izzivalcu pa mast

Norvežani se že nekaj let poskušajo vpisati v zgodovino kot prvi, ki bi pripravili turnir najboljše deseterice, in spet so bili blizu. Ker pa se seznam igralcev zapre več mesecev vnaprej, vmes pa ti ne počivajo, vedno znova kdo zdrsne iz elitnega kluba. Svetovni prvak Magnus Carlsen je turnir začel sanjsko: v prvem krogu je gladko dobil prestižno partijo proti svojemu izzivalcu Fabianu Caruani, verjetno njun zadnji klasični preizkus pred jesenskim dvobojem. Ko je povečal prednost na celo točko – vsi ostali so bili po treh krogih še brez zmage – se je zdelo, da je turnir odločen.

A dva dogodka sta vse to postavila na glavo. Najprej je s turnirja odstopil Ding Liren, četrti šahist sveta. Pri padcu s kolesa mu je počil kolk in šaljivci so takoj ugotovili, kako nevaren šport je vrhunski šah… Prelomni trenutek turnirja pa je bil prvi letošnji poraz Carlsena; srečnež je bil Wesley So. Američan je končno vpisal svojo prvo zmago nad svetovnim prvakom – a je ostala tudi njegova edina na turnirju. Norvežan je do konca remiziral, prebudili pa so se zimzeleni Viswanathan Anand, Caruana in Hikaru Nakamura. Zadnji se v Stavangerju redno uvršča na stopničke in tudi to pot mu je uspelo. Za živahne zaključne kroge je najbolj »zaslužen« Sergej Karjakin, ki je po dobrem začetku trikrat izgubil in ima zdaj po dve prvi in zadnji mesti na Norveškem. Še enkrat pa se je izteklo po željah Caruane: boleči poraz s Carlsenom je nadoknadil s tremi zmagami in po živčnem spregledu Soja ob koncu pristal sam na vrhu. Da je še drugič zapored slavil pred svetovnim prvakom, za nameček kar na njegovem »terenu«, je še zadnje svarilo za Magnusa, ki bo v London gotovo prišel v pravi formi. Spektakel je zagotovljen.