V zadnjih tednih je bilo mnogo govora o sklepu senata Filozofske fakultete UL, po katerem bodo naslednja tri leta interni pravilniki in akti zapisovani v ženski slovnični obliki, po tem »moratoriju« pa izmenjaje enkrat v moški in drugi spet ženski obliki. Govora o tem sorazmerno majhnem koraku je bilo skoraj preveč, nad jezikoslovnim in sociološkim diskurzom pa je kmalu začel prevladovati grobi jezik resničnostnih šovov in političnih soočanj. Moj pogled na to »zgodbo« ne bo ne jezikoslovni in ne sociološki, saj si ne delam utvar, da se kaj prida spoznam na obe disciplini, pa vendarle lahko o vsem skupaj govorim zelo osebno in iz prve roke – sem namreč član sklica prav tega inkriminiranega senata. In sem dvignil roko, tako kot absolutna večina vseh drugih navzočih senatorjev in senatork. Moja zgodba bo o tem, katere misli so se v meni pretakale pred dvigom roke, kako sem kolebal, omahoval, kako me je bilo strah, ali delam prav ali narobe, in kako se je moja vest končno umirila v prepričanju, da sem ravnal prav.
V senatu so ob sprejemanju pravilnika nekateri člani in članice senata ponovno opozorili, da se jim zapisovanje zgolj v moški obliki ne zdi demokratično. Razvila se...
V razgretem tednu pred volitvami se je zgodilo nekaj, kar razgalja značilno simptomatiko sedanjega zgodovinskega trenutka. Na dolgo pričakovano gesto...
Brez sramu moram priznati, da sem velik občudovalec analiz stanja v kulturi, še posebno njenih odmevov v dnevnem časopisju, kakršne izrazito marljivo...