Na fakulteti za socialno delo, ki je že pred časom sprejela tak ukrep in je navajana kot zgled, je situacija prav tako zanimiva. Opevane ženske generičnosti je tam pogosto le za vzorec, saj vnema proti koncu dokumenta običajno pojenja in spet nastopijo tako osovražene oblike moškega slovničnega spola.
Na smeh nam gre ob misli, da se imajo ravno tisti, ki vse vzvode moči držijo v svojih rokah, za plemenite aktiviste. Najprej so sicer hoteli uvesti tako imenovane podčrtaje (tipa kolega_ica), s katerimi se je ponekod v javni rabi navdušeno onesnaževalo, po kritikah, ki so opozorile na nedomišljenost, nelogičnost in zmedo, ki bi jo tak ukrep povzročil, pa so se očitno odločili za uvedbo generičnosti ženskega slovničnega spola.
Treba je razlikovati ne samo med družbenim in biološkim, pač pa tudi slovničnim spolom, poleg tega pa manjka širši pogled na jezike. Tako na primer turščina na slovnični ravni ne razlikuje med (slovničnimi) spoli, a bi kljub temu težko trdili, da je tam odnos do žensk liberalnejši. Podobnih primerov je precej.
Jezik se spreminja, a tu ne gre za spontano spremembo »od spodaj«, ampak za edikt od zgoraj z jasno ideološko noto, ki se ne ozira na jezikoslovno stremljenje po pronicanju rabe v normo in ne obrnjeno. Še več, tu gre za pravni jezik, ki bi moral biti najjasnejši, ne pa služiti osebnim ideološkim obsesijam. Ob tem so si predlagatelji sami odgovorili na številna v znanstveni skupnosti nerešena vprašanja, ki si zaslužijo razpravo, ne pa dogmatičnosti. Tudi socialna antropologinja Renata Šribar meni, da gre »pri aktualni odločitvi za avtokratsko gesto institucije, ker ni transparentna niti strokovno niti z vidika konsolidacije, tj. uporabnosti v dokumentih«. S tem se lahko samo strinjamo.
Podpora sklepu je med študentkami na fakulteti po naših izkušnjah komaj omembe vredna, torej še zdaleč ne drži, da so med nasprotniki predvsem prikazni »slavistk stare šole«. Očitno ženske potrebujejo ogorčene senatorje (oprostite, senatorke), da jim razložijo, kako so bile z nevtralno rabo pravzaprav ves čas zatirane. Sejna soba tako prikliče spomin na orwellovska Ministrstvo ljubezni in sobo 101, kjer skrbno odpravijo zmotne predstave. Tudi na silo, če je treba. Pa recimo temu solidarnost.
Ko razlaga o ukrepu, si gospod Muršič privošči prvovrstno zavajanje. Slovnična spola se prva tri leta ne bosta izmenjevala, temveč bomo najprej doživeli neke vrste reparacije za »krivico«, ki je bila menda storjena ženskemu slovničnemu spolu. Argumentacija, da se zdaj moški in ženski slovnični spol nanašata »na vse spole«, prej pa se moški generični očitno ni mogel, se nam prav tako zdi zelo šibka. Posmeh, ki ga gospod Muršič namenja tistim, ki se naslavljajo z »gospa profesor«, pa je neokusen in aroganten.
Ob tem omenjamo nekaj fakultetnih nenavadnosti. Če sklepamo iz na straneh fakultete objavljenega poslovnika senata, je že več kot leto dni kršen njegov 27. člen, ki zapoveduje takojšnjo objavo zapisnikov (javnih) sej na spletu. Dalje so senatorji sami opozorili, da so ob obravnavi sklepa imeli kaj malo časa za razpravo in so bili pod pritiskom, številni profesorji na fakulteti pa se bojijo oglasiti na to temo. Govorimo lahko še o instrumentalizaciji spletnih medijev fakultete za slabo prikrit napad na Delovega pisca. Sicer smo od varuhov sklepa argumentiranja ad hominem (oprostite, ad feminam) vajeni, pa bi mogoče vseeno opozorili, da konkretnega argumenta ne bomo slabo sprejeli.
Zagovorniki imajo tako imenovanih humanističnih vrednot sicer polna usta, a ob njihovih neokusnih napačnih alternativah, da so nasprotniki sklepa ohranjevalci »usedlin moškosrediščnega sveta«, poudarjamo, da svobodomiselnost ne pomeni le boja proti običajnim nedostojnostim, ampak tudi proti ideologijam, ki, zavite v tančico naprednjaštva, v enaki meri hlepijo po moči.
O okrnjenem ugledu fakultete bi morali razmisliti zlasti tisti, ki tako nepremišljene sklepe sprejemajo brez javne razprave, pogovarjali pa bi se po končanem postopku. In seveda tisti, ki omalovažujejo jezikoslovce na fakulteti s številnimi jezikoslovnimi oddelki. Bilo bi, in tu lahko parafraziramo gospoda Muršiča, smešno, če ne bi bilo žalostno.
Blaž Istenič, Niki Hüll, Nives Hüllštudentje filozofske fakultete
