Pregled dogajanja na Dunajskih slavnostnih dnevih minulega tedna kljub obratu k tradiciji sicer še vedno poudarja ambientalne intermedialne inscenacije in predstave, nekatere impulzivne, druge senzorično fascinantne ali spet skoraj meditativne postavitve, ki brišejo meje med umetnostjo in življenjem. Jim pa kljub temu ne manjka (bolj prikritih) političnih izjav.
Nogomet in gledališče
Stadium (Stadion) iskanega francoskega režiserja Mohameda El Khatiba je prikladna postavitev za uvod v svetovno prvenstvo v nogometu 2018, saj simulira formo nogometne tekme, le da na igralno površino postavi občinstvo. Gre za kuriozno, skoraj antropološko študijo nogometnih privržencev v formi dokumentarnega gledališča, ki zlasti prek osebnih intervjujev odstira pogled v zakulisje navijaškega življenja, športnih obredov, ceremonij in posebnosti. Vmes sicer pride do nekaj mrtvega teka, a ga razbijejo duhovite zasebne prigode iz življenja navijačev. Predstava prikazuje prenos družinske tradicije navijaštva iz roda v rod (v njej, zanimivo, nastopa precej navijačic) in seveda uporablja vso značilno nogometno ikonografijo s pripadajočimi športnimi relikvijami. Zbrani posamezni originalni navijači francoske nogometne ekipe RC Lens nastopijo za potrebe Dunajskega festivala proti navijačem lokalne nogometne ekipe oziroma skupaj z njimi.
Režiserja, ki večino predstav sam moderira in komentira v živo (simultano poteka še nemški prevod iz francoščine), torej zanima aplikacija nogometa na gledališče, podobnosti in razlike med enim in drugim občinstvom, ki si v predstavi sedita nasproti, na sledi njihovi fascinaciji, užitku. Na odru stoji nogometna tribuna in projekcijsko platno za neposredni prenos posnetka navijačev, ne manjkajo fanfare in prepevanje moštvenih himen, v drugem polčasu na oder pridrvijo maskote in navijačice s svojo koreografijo in pomponi; v eno od različnih točk predstave se vmeša tudi sodnik.
Predstava s polčasom, s stojnico s hrano in pijačo pred gledališčem in ob pavzi celo na odru, raziskuje teme identitetne pripadnosti, skupnosti, dinamike kolektiva in kolektivne identitete. Po koncu igre je priložnosti primerno sledilo pravo športno slavje s pirotehniko, glasbo in skandiranjem.
Večfunkcionalne postavitve
V tem tednu se je zagnal tudi festivalski prostor v Gösserhalle z najrazličnejšimi predstavami, ki so ga v petek podkrepili s tako imenovanim deep friday, krovnim nazivom za kopico petkovih dogodkov, ki so sicer precej razpršene, naključne narave, v slogu ambientalnih in atmosferskih postavitev z didžeji, elektronskimi zvočnimi kulisami in videoinstalacijami, po kateri se obiskovalci prosto gibljejo. Zbrale so pravo množico radovednežev.
Množica je tudi naslov ene izmed predstav v Gösserhallen, precej impulzivna, nekoliko psihadelična ter na rave sceno aludirajoča predstava Crowd v koreografiji vsestranske avstrijsko-francoske umetnice Gisele Vienne. V skoraj dve ure trajajoči predstavi skupina petnajstih mladih plesalcev zasede industrijsko halo, postapokaliptično in napolnjeno z zemljo in s pomočjo tehnično brezhibno izdelanih svetlobnih učinkov, stroboskopa in koreografskih postopkov ustvari nenavaden občutek transa, predvsem zaradi ritmičnih sprememb in poigravanja z različnim časovnim tempiranjem ter miksanjem elektronske glasbe. Fluidno gibanje z različnimi intenzitetami, finesami in hitrostjo gibanja za gledalca fascinantno preklaplja med serijo zdaj zamrznjenih kadrov, zdaj stop-motion tehnike, trenutek pozneje fast-forward premikanja, ki je na trenutke videti prav filmsko, daje učinek sploščenosti, skoraj dvodimenzionalnosti teles.
Dinamična množica, ki je neprestano v gibanju, raziskuje emocionalno in prostorsko intenziteto ter globino medosebnih, človeških odnosov, od čutne bližine in intime izoliranih delcev do kolektivnega ali individualnega nasilja, ter kljub nemosti učinkuje z osebnimi zgodbami, ki se spletajo znotraj različnih razmerij, presenetljivo gledališko učinkovito, celo zelo kruto življenjsko. Nekako v slogu Dunajskih slavnostnih tednov.
