Tudi Vuksanović sicer pritrjuje splošnemu mnenju, da je vtis, ki ga Trump s svojim obnašanjem ustvarja v javnosti, vse prej kot primeren, vendar je v tem primeru bolj kot samo vedenje pomembna politika, za katero se Trump zavzema. Ta pa se vsaj v dveh pogledih opazno razlikuje od politike, ki so jo Trumpovi predhodniki vodili zadnjih trideset let. Trump se namreč – to naj bi bila prva njegova posebnost – odreka svobodnemu pretoku blaga in kapitala, kar spada sicer med osrednje usmeritve v svetu prevladujočega neoliberalizma, ki je omogočil izjemno okrepitev ekonomske in politične moči peščice bogatašev, sočasno pa imamo zaradi njega vse manj demokracije, revščine pa vse več. Trump si je s svojim nasprotovanjem »prostemu trgu« predvsem doma pa tudi v tujini nakopal mogočne sovražnike, ki se s to njegovo politiko ne morejo pomiriti in bodo zato še naprej aktivno delovali, da jo onemogočijo.
Druga posebnost Trumpove politike naj bi bila njegova zunanjepolitična usmerjenost. Drugače, kot so ravnali njegovi predhodniki, naj bi namreč zavračal ameriški, na vojaško moč oprti intervencionizem, ki je v svetu povzročal številne nesreče, tudi v obliki vojn. Še posebno je aktualno, da poskuša – za zdaj sicer ne ravno uspešno – opustiti politiko zaostrovanja z Rusijo in jo preusmeriti v sodelovanje, ki naj bi koristilo obema državama. Ta miroljubna naravnanost je naletela na močno nasprotovanje mogočnih ameriških proizvajalcev orožja in drugih delov družbe, ki svoje interese zadovoljujejo na račun bogatih vojaških proračunov.
Iz tega, kar sem zgoraj poskušal kratko povzeti, izhaja, da Vuksanović kritično ocenjuje vse prej kot primerno Trumpovo vedenje, sočasno pa v njegovi politiki zaznava zelo pozitivne prvine. To mnenje je prepričljivo in se mu z nekaterimi pridržki (Trump in Iran, Palestina…) tudi sam pridružujem. Dodam naj še misel, da je Trump predvsem močan znanilec tega, da je neoliberalizem (čim več prostega trga, šibka socialna država, nizki davki) v resni krizi, saj se potrjuje kot povsem zgrešena smer urejanja družbenih razmerij. Sanacija te krize je izjemno zahteven izziv, s katerim bi se moral razviti svet čim prej spoprijeti. A se vsaj za zdaj tega ne bo lotil, saj to ne ustreza elitam, ki spričo svoje kapitalske moči obvladujejo ključna družbena dogajanja. Predvsem razvitemu zahodu se zato v naslednjih letih obetajo zelo nestabilne razmere in le upamo lahko, da se jih ne bo razreševalo z metodami, po katerih se je v nedavni preteklosti odlikoval fašizem.
Andrej Cetinski, Ljubljana