Arheologi iz Narodnega muzeja Slovenije in Zavoda kulturne dediščine Slovenije so prišli do pomembnega odkritja. V bližini železniške postaje na Verdu pri Vrhniki so odkrili del poznorimskega sistema utrdbe Claustra Alpium Iuliarum, ki je bil v času rimskega imperija zgrajen na današnjem ozemlju Slovenije ter Hrvaške in je v četrtem stoletju veljal za največji arhitekturni podvig v rimski dobi na današnjem ozemlju Slovenije. Našli so 200 metrov zidu in tri stolpe, le eden od njih je dobro ohranjen. Iz Narodnega muzeja Slovenije so sporočili, da so arheologi potrdili, da so to ostanki dela Ajdovskega zidu, ki je najdaljši znani odsek v tem obrambnem sistemu.
Eden najdaljših zidov svojega časa
Vsa trasa Ajdovskega zidu znaša nekaj več kot deset kilometrov, ohranjenega pa je 6700 metrov zidu, ki je večkrat prekinjen. Pred zadnjim odkritjem je bilo ohranjenih 6500 metrov zidu. Ostanke obzidja so odkrili s pomočjo terenskih raziskav in lidarskega posnetka, metode daljinskega zaznavanja, pri kateri laser namestijo na letalo in z njim merijo zemeljsko površje. Na tak način izdelajo natančen digitalni relief.
Ajdovski zid je v poznorimskem času predstavljal pomembno zaporo predvsem pred vpadi barbarov in je bil prva od treh obrambnih linij na trasi Ljubljana–Vrhnika–Logatec–Ajdovščina. Zapore so predstavljale mejo severovzhodne antične Italije in se vlekle vse od Reke oziroma Kvarnerja proti severu do Posočja, a nikjer ni bilo trojnega zidu, kot je bil na območju Vrhnike. »V antiki je bila to glavna vpadnica z Balkana, iz srednje in vzhodne Evrope na ozemlje današnje Italije. V času vdorov barbarskih ljudstev je imelo še večji pomen to, da smo imeli obrambo v več linijah. Prvo obrambno linijo so vojske videle že iz Emone,« je dejal Jure Kusetič. Druga linija je bila na Martinj hribu pri Logatcu in nad Kalcami, tretja pa na Hrušici.
Odkritje je raziskovalcem dalo pomembne informacije o dolžini zidu. Prej so na podlagi zemljevida arheologa Alfonza Müllerja iz konca 19. stoletja lahko le predvidevali, da naj bi se zid začel pod železniško postajo na Verdu, a ruševin niso našli vse do pred kratkim, ko jim je to uspelo s pomočjo lidarskega posnetka, ki je potrdil Müllerjeve ugotovitve. Ugotovili so, da se zid nadaljuje proti Pokojišču in da se, kot je povedal Kusetič, pod železniško postajo na Verdu nadaljuje še nekaj metrov.
»Zdaj poznamo vso dolžino zidu, ki spada med najdaljše tistega časa,« je dodal Kusetič in poudaril, da je za tedanji čas gradnja takšnega zidu predstavljala velik arhitekturni podvig. Vsakih sto do dvesto metrov so zgradili stolpe, bilo jih je vsaj 35. »To pomeni kar nekaj vojske, kar nekaj nadzora in kar nekaj logistike. To je izhodišče za raziskovanje, kašna je bila logistika in vojaška organizacija, kako so delovali vojaški in podporni tabori,« je dejal in poudaril, da so to izzivi, ki se jim bodo posvetili v prihodnje.
