Ta analiza predstavlja nadgradnjo tiste, ki sva jo skupaj z ekonomistom Veljkom Boletom naredila po mojem prvem ministrskem mandatu, ko smo uspeli vstopiti v EU in v mehanizem ERM2, čakalnico za evro. Kolegi so me spodbudili, da zapišem, katere ukrepe smo sprejeli in kakšno makroekonomsko politiko smo vodili, da smo lahko kot najuspešnejša tranzicijska država prvi prevzeli evro. Ko sem pred dvema letoma odstopil kot minister, sem se na pobudo nekaterih odločil analizirati ekonomske politike vseh vlad od leta 2000 dalje. Izsledkov sprva nisem imel namena deliti z javnostjo.
Kaj ste dognali?Analiza kaže, da so vlade v posameznih obdobjih delale večje, v drugih pa manjše napake. Zato smo ogromno izgubili. Skoraj vse tranzicijske države, pred katerimi smo bili leta 2014, so nas v rasti prehitele. Slovenija se je relativno vračala nazaj, na izhodišče iz leta 2001, ko smo dosegali 81 odstotkov povprečnega BDP na prebivalca EU. Na to raven smo padli leta 2013, po zadnjih podatkih za leto 2016 pa nam je rezultat uspelo izboljšati za dve odstotni točki.
V katerih vladah so bile storjene ključne napake?Zagotovo je bilo prvo takšno obdobje od leta 2004 do leta 2008, v času prve vlade Janeza Janše. Na prvi pogled se zdi, da so bile takrat dosežene visoke gospodarske rasti, nizka brezposelnost in da je bila država nizko zadolžena. Toda v tem obdobju je dominirala ekonomska politika, ki je močno pregrevala gospodarstvo.
Zahodna gospodarstva so bila že sama pregreta. Dodatno pa se v tistem času v Sloveniji ni upoštevalo primopredajnega dokumenta, ki je bil narejen ob koncu mandata premierja Toneta Ropa in predan vladi Janeza Janše. Opozarjal je, da smo vstopili v EU, da prvi vstopamo v evrsko območje, s čimer se bodo izboljšale bonitetne ocene Slovenije, obrestne mere se bodo znižale in vsak nam bo pripravljen dati posojilo. Dokument je opozarjal še, da se bodo zaradi dospetja stanovanjske varčevalne sheme sprostila sredstva in kaj bi bilo treba storiti, da se vsi ti elementi ne bi odrazili v dodatno pregretem gospodarstvu bolj kot na primer v EU. Če ga tako pregreješ, se med drugim inflacija in plače zvišajo, zadolžitev poveča in izgubljaš konkurenčnost. Naših nasvetov Janševa vlada ni upoštevala. Namesto tega so sprejemali zelo populistične ukrepe, zviševali javne izdatke, zniževali davke, že tako spodbujeno gospodarstvo pa še dodatno spodbudili.
Izjemno se je zvišala zadolženost Slovenije v tujini, kar za 162 odstotkov. Če gledamo z vidika deleža v BDP za skoraj sto odstotkov, s 55 na 105 odstotkov. Zaradi Virantove reforme so se plače v javnem sektorju leta 2008 in še 2009 zvišale za 17 odstotkov.
Koliko so znašale dejanske stopnje rasti?Če izvzamemo fiskalne učinke, gre za zelo povprečno obdobje. Ocenjene povprečne letne stopnje rasti so znašale 1,2 odstotka. V letih Drnovškove in Ropove vlade je bila rast 2,1-odstotna, v času Pahorjeve pa negativna, v višini –8,8 odstotka. Do takšnega padca je prišlo tudi, ker se je v času Janševe vlade zadolženost Slovenije v tujini tako zvišala, da ob dodatnem splošnem kreditnem krču ob nastopu krize podjetja niso mogla več najemati posojil. S tem je bila podjetjem vzeta kri za življenje in rast.
Ob nastopu krize je vlada Boruta Pahorja zavzela stališče, da proračunskega primanjkljaja ni treba zniževati, ampak da je treba okrepiti potrošnjo. Je bila to pravilna odločitev?Ključni problem je bil, da v koaliciji niso dosegli soglasja o tem, kaj bi bilo treba narediti. Pri tem sta se na primer stranki Zares in SD zelo razlikovali, smiselni ukrepi pa so bili blokirani. Nekateri sprejeti ukrepi, kot so ukrepi proti tajkunom, so bili prvenstveno všečni. Z njimi so podjetjem omejili možnosti, da bi pridobila posojila. Ko so ciljali na posameznike v tajkunskih prevzemih, so uničevali cela podjetja.
Strukturne reforme – pokojninsko in trga dela – je Pahorjeva vlada pripravila in parlament sprejel, vendar so sledili referendumi, ki jih je sprožila opozicija. Ustavno sodišče se je odločilo, da bo dopustilo referendum o pokojninski reformi, čeprav je šlo za javnofinančni zakon, o katerih po ustavi referendumi niso možni. To pomeni, da je, poleg opozicije, ustavno sodišče pomagalo blokirati ključne reforme, ki bi bile pri financerjih Slovenije iz tujine dobro sprejete.
Kakšna je bila ekonomska politika druge vlade Janeza Janše?Analiza je pokazala, da so vodili krizi povsem neprimerno, prociklično ekonomsko politiko, s strogimi varčevalnimi ukrepi, zniževanjem plač v javnem sektorju in zaposlenostjo, zamrznitvijo pokojnin in vrsto drugih ukrepov, ki jih je na primer prinesel zakon o uravnoteženosti javnih financ (ZUJF). To je povzročilo padec zaupanja potrošnikov in njihove porabe. V letu 2012 in 2013 se je brezposelnost pri mladih zvišala na več kot 20 odstotkov. Celotna brezposelnost je bila leta 2013 na vrhuncu in je presegala 10 odstotkov. Obrestni pribitek za posojila se je v primerjavi z državami EU zviševal, BDP pa zniževal.
Kako bi bilo treba takrat ravnati?Podobno kot se je kasneje odzvala vlada Alenke Bratušek: s strukturnimi spremembami, s spodbujanjem domačega povpraševanja, s pospešenim črpanjem evropskih sredstev, z miritvijo prebivalstva in odpiranjem perspektive. Slovenci so izjemno nizko zadolženi, hitro pa se odzovejo na slabe novice in ob grožnji izgube zaposlitve zmanjšajo porabo. To zniža domače povpraševanje, velik del BDP se več ne ustvarja. K negativnemu razpoloženju so pomembno prispevale izjave finančnega ministra in predsednika vlade z grožnjami glede kreditiranja s strani Evropskega stabilizacijskega mehanizma (ESM) in trojke.
Je to rekel premier Janša?Da. Oznanitev grobih varčevalnih ukrepov in ZUJF sta zatrla domače povpraševanje. Na izjave, da bo prišla trojka, pa so se odzvala podjetja in vlagatelji. Zaupanje vlagateljev in gospodarstva se je znižalo na najnižjo raven kadarkoli. Priznati pa je treba, da so bile v času druge Janševe vlade sprejete nekatere strukturne reforme, kot sta pokojninska reforma in reforma trga dela, ki so ju prej zablokirali.
Kakšno stanje je prevzela Alenka Bratušek?Vodenje vlade je prevzela v izjemno težki situaciji. Naredili so veliko. Spremenili so ustavo, dokapitalizirali NLB in Novo KBM, zagnali so Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), začeli s prestrukturiranji podjetij.
Šele v času Bratovškove smo dobili dovoljenja za dokapitalizacijo bank. Njena vlada je načrtovala, da bo varčevala bolj, kot ji je uspelo. To so nadomestili z zvišanjem DDV, kar je bila dobra poteza. Iz empiričnih raziskav lahko sklepaš, da je v krizi večja škoda, če varčuješ, kot če zvišuješ davke.
Podjetniki menijo, da odhajajoča vlada, katere član ste bili do odstopa, ni bila slaba, ker ni sprejemala škodljivih ukrepov za gospodarstvo in je jezdila na konjunkturi. Kakšno stanje ste prevzeli?Z izjavami podjetnikov se ne morem strinjati. Ob nastopu mandata je bila še vedno prisotna zelo negativna klima in velika politična negotovost. Javnofinančni primanjkljaj je bil ogromen, v višini pet in pol odstotka BDP, zadolženost se je približevala 80 odstotkom BDP. Na vrhuncu je bila leta 2015, ko je dosegla 82,6 odstotka, trenutno pa znaša 73,6 odstotka BDP. Domače povpraševanje in bančno kreditiranje sta se še naprej zniževala, podjetja so se bojevala za preživetje, zaupanje finančnih trgov do Slovenije je bilo krhko, kar je veljalo tudi za gospodarsko rast. Ključni cilj, ki smo si ga zastavili, je bila vzpostavitev stabilnosti.
Pomembno pa je bilo pospešeno zviševati BDP. Če ta raste dovolj hitro, proračunskih izdatkov ni treba zniževati, da bi dosegli zdrave javne finance. Izdatki morajo samo rasti počasneje kot prihodki. Ključno je bilo okrepiti zaupanje potrošnikov, ki je bilo na dnu, in vlagateljev. Vedel sem, da če le malo zvišamo zaupanje pri prebivalstvu, bo začelo več trošiti, saj je bilo v primerjavi z državami EU nezadolženo. Vsi so vpili, da so podjetja prezadolžena, a se je njihova zadolženost od leta 2011 zniževala tako hitro, da smo leta 2014 prišli pod povprečje EU. To pomeni, da so spet izpolnjevala pogoje za zadolževanje. Izkoriščenost kapacitet je bila enaka povprečju EU. Razlika je bila v tem, da so v EU vlagali, v Sloveniji pa ne. Ob izredni rasti izvoza sem tudi vedel, da se bo zgodil preobrat, da bosta izkoriščenost kapacitet in zaupanje v prihodnost postala tako visoka, da bodo naložbe stekle.
Kako vam je uspelo obrniti ladjo?Ekonomsko politiko smo opredelili v štirih točkah: fiskalne spodbude, ukrepi za povečanje domačega zasebnega povpraševanja, izboljšanje učinkovitosti javnih naložb (z izvedbo nisem povsem zadovoljen), in vrsta strukturnih ukrepov. Pripravili smo načrt, kako počrpati evropska sredstva do zadnjega evra. Že v letu 2015 nam je uspelo iziti iz postopka presežnega javnofinančnega primanjkljaja. Znižali smo ga na 2,9 odstotka BDP. Vsi pozabljajo na socialni sporazum, sklenjen leta 2015 s sindikati in delodajalci in krovne plačne dogovore, kar je prispevalo k zvišanju plač in pokojnin pred božičnimi in novoletnimi prazniki in pripomoglo h krepitvi zaupanja potrošnikov.
Vladi je uspelo zaključiti bančno dokapitalizacijo, prestrukturirati številna podjetja v težavah, izboljšati učinkovitost državnih podjetij, znižati administrativne ovire, sprejeti gradbeni zakon in zakon o davčnem postopku, izboljšati pravni sistem in tako dalje. Tudi davčno prestrukturiranje je bilo izvedeno, čeprav sem si tu želel več, a bolj očitno ni šlo.
Kaj se lahko naučimo iz vaše analize ekonomskih politik v zadnjih 18 letih?K problemom in slabim rezultatom sta največ prispevali desna in leva koalicija. Desna s SDS na čelu zaradi populizma in ekonomske politike, ki je pregrevala ali v krizi ohlajala gospodarstvo. Leva s SD na čelu pa zato, ker se v krizi ni učinkovito odzvala, zaradi popularnih delitvenih prioritet in ker se ni znala spopasti s politično blokado opozicije. Daleč najboljše rezultate so imele sredinske koalicije, ki so jih vodili SMC, Bratuškova in LDS. Zanimivo je, da so se ob tem leve in desne stranke obdržale v parlamentu, sredinske pa so tipično nazadovale ali jih sploh ni več.
Kaj bi svetovali prihodnji vladi? Bi morala zagristi v pokojninski sistem?Splošno mnenje o dolgoročni vzdržnosti javnih financ zaradi staranja prebivalstva, ki je naslonjeno na analize mednarodnih ustanov, na primer Svetovne banke in evropske komisije, izhaja iz potencialne rasti BDP – ta naj bi bila bolj ali manj dana. Na tej podlagi se ocenjujejo skupni letni izdatki za pokojnine v posameznem letu v prihodnosti kot delež v BDP in vzdržnost teh deležev. Menim, da je to napačen pristop.
Edina možnost za izdelavo ustreznih projekcij in opredelitev ekonomske politike je, da se na osnovi predvidene rasti pokojnin in višine pokojnin, na primer za leto 2030 ali 2050, oceni, kolikšna gospodarska rast je potrebna, da se te pokojnine lahko dosežejo. Nato se oblikujejo ukrepi ekonomske politike, s katerimi bi se lahko dosegla potrebna rast za vzdržne pokojnine. Tako bi moral biti zasnovan tudi medgeneracijski dogovor, ki bi spodbudil pozitivno ukrepanje za gospodarsko rast in podporo zanjo. Takšen pristop bi bil po mojem mnenju pravilen, ne pa reforma pokojninskega sistema, ki bi prispevala samo k zniževanju pokojnin.
