»Na težave samozaposlenih v kulturi opozarjamo že vrsto let,« je uvodoma omenila Jadranka Plut, predsednica Društva Asociacija, na okrogli mizi Prekarnost v kulturi, umetnosti in novinarstvu, ki so jo v torek zvečer pripravili na Novi pošti. »Nekoliko smo že utrujeni, kajti kljub temu da smo v tem času predlagali vrsto ukrepov za izboljšanje položaja samozaposlenih in nevladnih organizacij, se področje še vedno ni strukturno uredilo, še več, zaznati je celo nazadovanje.« Samozaposleni, med katerimi so tudi mnogi vrhunski umetniki, so vse bolj podvrženi nestabilnim in prekarnim pogojem dela, v katerih morajo sprejeti vsako delo, da lahko preživijo, kar vodi v izgorelost in slabšanje zdravstvenega stanja, je še dodala.
O sistemskih anomalijah
Na podatek, da tretjina samozaposlenih v kulturi živi pod pragom revščine, medtem ko prihodki polovice samozaposlenih komaj dosežejo višino minimalne plače, je opozoril tudi umetnik in publicist Janez Janša, direktor zavoda Maska. »Zaradi nizkih prispevkov, ki jih upravičencem plačuje ministrstvo, bodo številni od njih po upokojitvi živeli v še slabših razmerah.« V kulturi je bilo ob koncu lanskega leta 2784 samozaposlenih, zaposlenih v javnem sektorju pa okoli 6200, je še povzel in omenil nesmiselnost ureditve, da je samozaposleni v kulturi hkrati delodajalec in delojemalec. »Predvsem pa se država ne more odločiti, ali je pravica samozaposlenega do plačanih prispevkov iz proračuna nagrada, kot bi lahko sklepali glede na zahtevane pogoje, ali socialni korektiv.«
Na področju novinarstva je – drugače kot v kulturi – število prekarcev težje določiti, saj ni natančnih podatkov, koliko novinarjev ni v rednem delovnem razmerju, med drugim zato ker so razmerja medijskih delavcev do medijev precej raznovrstna, je povedal novinar Lenart J. Kučić, ki se ukvarja z raziskovanjem prekarnosti. V razvid samostojnih novinarjev na ministrstvu za kulturo je sicer vpisanih okoli 190 oseb. V zvezi z mediji je Kučić opozoril še na navado, da »sistemske anomalije opazimo, ko zmanjka denarja«; vsekakor je jasno, da preobremenjeni prekarec ne more ustvarjati vrhunskega novinarstva v javnem interesu.
Kot je v razpravi opozorila posrednica umetniških del Meri Sarajlija, ni vsak samozaposleni že tudi prekarni delavec: »Nekateri samozaposleni lahko od svojega dela dobro živijo; prekarec je le tisti, ki je iztisnjen na obrobje, v negotove delovne razmere, slabo plačan in brez nekaterih pravic.« Ker je samozaposlenost ena izmed temeljnih oblik dela v kulturi in je za nekatere umetniške poklice zaradi narave njihovega početja celo najprimernejša, je torej glavno vprašanje, kako pri samozaposlenih odpraviti prekarnost.
Za enakovredno obravnavo
Na primer, zaradi raznolikosti umetniških profilov in njihovih posebnosti je precej težko oblikovati enotno platformo za njihovo morebitno sindikalno združevanje. »Kolektivna pogodba za samozaposlene bi bila vseeno zelo dobra rešitev,« meni upokojeni igralec Marko Simčič. »Toda biti bi morala zavezujoča za vse akterje, ne glede na to, ali je samozaposleni član določenega združenja ali ne.« Kot eno izmed možnih potez za izboljšanje položaja samozaposlenih je omenil tudi rešitev, da bi imeli status javnega uslužbenca za čas, ko delajo v projektih, ki so v javnem interesu.
Med ukrepi za odpravo prekarnosti v kulturi je kritik in književnik Tadej Meserko omenil nujnost transparentnega delovanja komisij na ministrstvu, ureditev stihijske štipendijske politike in debirokratizacijo postopkov, scenografka in intermedijska umetnica Irena Pivka pa je ob tem predlagala še takojšnjo vpeljavo priznavanja karierne dinamike, plačano bolniško nadomestilo od prvega dne bolezni naprej (in ne šele po 30 dneh), prenovo razpisnih meril ter revizijo uredbe o samozaposlenih. Menila je tudi, da bi morala za samozaposlene obstajati močnejša informacijsko-servisna podpora. »Ko želi posameznik kaj urediti, pogosto sploh ne ve, na katero izmed kupa ustanov – od Fursa do Ajpesa ali Zavoda za zdravstveno zavarovanje – se mora obrniti.«
Prisotni so pozvali tudi k preseganju delitve na institucionalno in neinstitucionalno sfero. »Potrebujemo nov kulturni model, ki bo enakovredno obravnaval vse producente, ki delujejo v javnem interesu,« je menil direktor Mini teatra Robert Waltl. Strinjal se je Klemen Ramovš, direktor festivala Seviqc Brežice: »Predvsem bi morali ovrednotiti, katere kulturne in umetniške vsebine potrebujemo ter nato ustrezno podpreti njihovo nastajanje – ne glede na to, ali se ta produkcija dogaja v institucijah ali kje drugje.«
