Da pa se zunanje politike in diplomacije ne da spraviti zgolj na raven višine penzij, priča ravno omenjeno popevkarsko tekmovanje. Ko gre za mednarodne odnose, pač ni dovolj reči »za otroke gre« (Primc) ali »za kmete gre« (SLS) ali »za upokojence gre« (Karl) ali »za minimalca gre« (Luka in njegova Levica).
V primeru evrovizijskega tekmovanja najboljših pop stvaritev stare celine, plus Izrael, plus Avstralija (kot vidite, tudi Evropa ni več to, kar je bila), gre za veliko več: za ponos in ugled države! Gre za krepitev vpliva in moči na mednarodnem diplomatskem parketu, za možnost, da tudi majhne in slabotne države, ne pa samo velesile, pridejo do izraza. Ne verjamete? Poglejmo nekaj zmagovalk: Srbija, Azerbajdžan, Ukrajina, Portugalska, Latvija, Estonija, Avstrija, Finska, Irska, Danska – diplomatska periferija, mednarodnopolitični eksoti.
Če pa hočemo, da je naša država opazna na Evroviziji, kar pomeni, da je opazna in vplivna v mednarodni politiki, je treba voditi ustrezno, učinkovito, dosledno in profitabilno zunanjo politiko. Sodeč po točkah – koliko smo jih dobili v Lizboni in od koga – na tem področju že leta brcamo v temo, naši politiki, vsi po vrsti, pa vlečejo sicer všečne, a nekoristne poteze.
Da naši strokovni analizi zunanje politike v primeru popevkarskega summita v Lizboni ne bi očitali splošnosti, poglejmo povsem konkretno.
Bil je na obisku premier sosednje nam prijateljske države Madžarske Viktor Orban. Objemal se je z Janšo, mahal s strankarsko zastavico SDS, trumpovsko vzklikal »Slovenia first«, jedel in pil, s polnimi usti napovedoval veličastno zmago Janeza Janše, h kateri je nekaj forintov prispeval tudi sam – potem pa Lizbona! Madžarska žirija Sloveniji: NIČ točk! Viktor, kje so točke? Ali ti vodiš Madžarsko, ali je TV tvoja ali ni, ali imaš nadzor nad žirijo, ali pa ti že vse uhaja izpod nadzora? Takšen politik in takšna politika naj bi bila naša prihodnost? Dajte, no!
Ste morda pogledali, kako uspešna je bila nabirka točk na območju nekdanje Jugoslavije in zahodnega Balkana? Glede na veleuspešen projekt tovariša Boruta Pahorja in večne prijateljice Jadranke, tiste izpred kamina, znanega kot proces Brdo-Brioni, v katerega je Slovenija investirala vse svoje znanje, ugled in politični vpliv in za katerega jo vsi na zahodu trepljajo po ličkih, bi morali imeti točk za izvoz. Pa se nas je od vseh sedmih držav usmilila zgolj Makedonija s piškavima dvema točkama! Da nam Hrvati ne privoščijo ene same točke, še razumem, ko pa jih Erjavec najeda s presneto arbitražo. Ampak da nam niti Kosovo ni dalo nobene točke v zameno za to, da smo pred leti sedanjemu premierju Ramushu Haradinaju omogočili zastonj zaslišanje na kranjskem sodišču, pa kaže na popolno zgrešeno politiko do te ugledne in vplivne države.
Vsekakor lahko rečemo, da se nam je bogato obrestovala politika do Češke, ki nas je obdarovala s sedmimi točkami. Kakšna je bila ta politika, pravzaprav ni povsem jasno, zato se stroka vse bolj nagiba k mnenju, da politike do Češke sploh nismo imeli, ampak da je bila ta njena radodarnost posledica napake: Čehi so nas zamenjali, tako kot mnogi drugi, za svojo nekdanjo bratsko republiko Slovaško. Glede na to, da Čehov v finalu ni bilo, češka žirija pravzaprav sploh ni gledala prenosa in je glasovala »tja v tri dni«.
Ena najbolj skrb vzbujajočih in nevralgičnih točk slovenske zunanje politike ostaja odnos do Rusije. Ne glede na to, da je zunanji minister Erjavec več v družbi z Rusi kot s svojimi upokojenci; ne glede na besede ruskega veleposlanika, da bi v Rusiji želeli imeti takšno stranko, kot je DeSUS, če ne bi imeli že Putinove Naprej Rusija, in ne glede na to, da je po zaslugi Karla Erjavca blagovna menjava med državama za 3,2 odstotka večja (kljub sankcijam) kot lani, iz Moskve nismo dobili niti ene točke. Tu nekaj hudo smrdi.
Se pa nam je zelo obrestovala taktično modra poteza, da ne Pahor ne Erjavec nista nikoli uradno šla v San Marino. V zahvalo so nam Sanmarinci dali kot nebotičnik velikih 6 točk. Da je, kar zadeva nabiranje evrovizijskih točk, najbolje ostati doma, potrjuje tudi primer Belorusije. Pahor nikoli ni šel v Minsk, je pa zato lani Lukašenko Borutu Pahorju med prvimi čestital za zmago na volitvah, kot darilo za zmago pa mu je poslal še pet točk za tenkočutni nastop Lee Sirk. Toda prekaljenemu analitiku ne more uiti, kaj je v resnici skrito za temi petimi točkami. Lukašenko jih pošilja slovenskim volilcem v dar zato, da na prihajajočih volitvah levici odgovorijo z naslovom naše evrovizijske pesmi: Hvala, ne!
Gre pa ravno tej naši Levici zahvala za izraelske točke. V Jeruzalemu so videli, da je nedavni pritisk leve mularije v Sloveniji na priznanje Palestine tako močan, da so nam dali štiri točke, za to, da bi morda prenehali brenkati na to struno. Če bi tedaj Levico in Erjavca, ki je v priznanju Palestine videl tudi veliko priložnost za naše upokojence, podprla še Janša in Cerar, bi nam Izrael dal vseh dvanajst točk. To bi potegnilo za seboj ves evropski judovski lobi in točke bi kar deževale od vsepovsod. Slovenija bi zmagala in naslednje leto bi Pesem Evrovizije pripravili v režiji brigadirja Toneta Krkoviča v Športni dvorani Kočevje, kjer je svojo slavno pot začel njegov umetniški prvorojenček Festival domoljubnih pesmi. Ampak za takšno pogumno zunanjepolitično dejanje, ki bi nas postavilo v sam vrh pomembnih akterjev zunanje politike, je treba imeti zunanjepolitično vizijo, znanje in – jajca.
