Odhod na volitve sem kot osemnajstletnik doživljal kot samopohabljanje. Bil sem neukročen, brezkompromisen upornik in v obkrožanju številke pred imenom politične stranke sem videl izdajstvo vsega, v kar sem verjel. Morda so tudi takrat mojo neudeležbo na volitvah politični analitiki pojasnjevali z apolitičnostjo, a je bila – nasprotno – prav moja političnost tista, ki mi je preprečevala, da bi nekomu oddal svoj glas. Svojega glasu namreč nisem znal oziroma nisem hotel ločiti od svojih političnih prepričanj in udeležbo na državnozborskih volitvah sem dojemal kot lepljenje plakata politične stranke na steno otroške sobe, ob Michaelu Jordanu in Johnnyju Štuliću. Za mojo osemnajstletno vest je bilo to neopravičljivo, glasovanje je bilo zločin nad mojimi ideali.
V letih, ki so sledila, sem se postopoma naučil opravičevati lastna izdajstva. Temu radi rečemo odraščanje, čeravno je le urjenje veščine preživetja. Kdor ne zmore ...
Tretjega maja 2038. leta je v Slovenijo prispela delegacija Jugoseverne Koreje, ki naj bi pomagala zgladiti najdlje trajajoč spor na svetu, spor med...