»Po zadnjih podatkih bosta na igrah v borbah nastopili le dve tekmovalki, tako da bo naloga težka. A nikakor ne nedosegljiva, kakor ne bo nedosegljiva niti kolajna, če se na igre uvrstim. V našem športu lahko vsak premaga vsakega in tako tudi razmišljam. Toda do Tokia je še daleč, pred mano je še veliko drugih tekmovanj. Letos poleg turnirjev elitne serije še sredozemske igre in svetovno prvenstvo. Na njem še nimam nobenega dobrega rezultata. Na turnirjih elitne serije sem že bila med najboljšimi, na svetovnem prvenstvu pa še ne. Ne vem, zakaj je tako, vsekakor moram to analizirati, ugotoviti razlog in popraviti napake,« je o svojih bližnjih načrtih spregovorila 24-letna Kranjčanka, ki se je borilnemu športu povsem posvetila.
V Sloveniji premalo konkurence
»Vedno sem rada trenirala in tekmovala, toda ko sem izvedela, da bo karate postal olimpijski šport, je moja motivacija za delo še dodatno narasla. Olimpijske igre so moje sanje in za uvrstitev v Tokiu bom naredila vse, kar bo možno. Na vseh področjih. Za zdravo hrano že skrbim, skupaj s fantom nogometašem se zdravo prehranjujeva, skrbim za kondicijo, po zaslugi očeta in reprezentančnega trenerja Damirja Vrbaniča veliko delam na tehniki in taktiki, sodelujem pa tudi s psihologinjo. Vedno sem imela visoke cilje, velikokrat previsoke, tako da so me ti pokopali, zato sem tudi na tem področju poiskala pomoč,« je motivirana študentka ekonomije, ki pa v svojem treningu vendarle vidi eno slabost.
»Učiš se lahko od boljših, jaz pa v Sloveniji prave konkurence nimam. V klubu izstopam, edina možnost za dovolj dober praktični trening je, če združiva moči z reprezentančno kolegico, ki pa je povsem z drugega konca Slovenije,« še pravi Rističeva.
