»Za naše delavce bomo končno dobili pitno vodo, ki jo moramo zdaj kupovati v balonih in voziti iz doline. Poleg tega pridobimo za nas izjemno pomembno hidrantno požarno vodo, saj smo v branži, ki je zelo požarno ogrožena. Doslej smo jo zagotavljali sami z zbiranjem deževnice, a vodnjaki v poletnih mesecih presahnejo in vodo moramo naročati pri gasilcih. Poleg tega je treba vsako leto čistiti vodnjake, prečistiti filtre in vse to seveda stane,« pripoveduje Marko Pečnik, direktor in vodja proizvodnje v lesnem podjetju I-Les Iskra v Gorenjem Ajdovcu, ki zaposluje 30 ljudi. V podjetju gradnjo vodovoda že težko pričakujejo, prav tako tudi petina oziroma okoli tisoč prebivalcev žužemberške občine, ki so še brez čiste pitne vode. »Ob tem je zanimivo, da na Ajdovski planoti že imamo optično omrežje, nimamo pa tako osnovne dobrine, kot je pitna voda.«
Prva gradbena dela na suhokranjskem vodovodu, ki je skupni projekt občin Žužemberk, Dolenjske Toplice, Dobrepolje, Mirna Peč in Kočevje, so se začela leta 2014, medtem ko prvi dogovori in sporazumi o 39 milijonov evrov vrednem projektu segajo že dvanajst let v preteklost. Tri četrtine vrednosti projekta sofinancirata EU in država, preostalo občine same, od tega največ, kar 43 odstotkov, stroškov »pade« na žužemberško občino, ki je tudi nosilka projekta. Kot pravi koordinator Rafko Križman, gre trenutno za največji projekt v jugovzhodni Sloveniji, podprt z evropskimi sredstvi. Sprva je bila njegova vrednost 36 milijonov evrov (z DDV), a kot pojasnjuje Križman, je ministrica za okolje in prostor Irena Majcen ob nedavnem obisku v Žužemberku obljubila pomoč tudi za gradnjo nekaterih sekundarnih vodov, ki sprva v projektu niso bili predvideni, zdaj pa so se pojavile potrebe.
»S temi sekundarnimi vodi pridobimo k vodovodu tudi ljudi, ki jih sicer ne bi mogli, predvsem na Ajdovski planoti. Tam zdaj pijejo kapnico, vemo pa, da so s kapnico težave, sploh pri vodnjakih, ki niso redno čiščeni, pa tudi analize vode predstavljajo za ljudi določen strošek,« pravi Križman. Prav Ajdovska planota je bila glede vodooskrbe največja siva lisa v žužemberški občini.
Večino naj bi priključili do konca leta
Približno tri četrtine cevovodov je že položenih. Gradbena dela naj bi zaključili do konca septembra, po vseh potrebnih testiranjih in papirologiji pa bi večino predvidenih gospodinjstev priključili na vodovod do konca leta. Med njimi je okoli 450 gospodinjstev, ki so se dolžna priključiti na vodovod, vlogo za priključitev pa je oddalo tudi okoli dvesto lastnikov zidanic in podobnih objektov. Strošek priključitve bo med 2000 in 3000 evri. Poleg 40 kilometrov novih cevovodov, štirih novih vodohranov in nadgradnje dveh obstoječih, gradnje dveh črpališč in sedmih razbremenilnih jaškov bodo v žužemberški občini obnovili tudi 24 kilometrov obstoječih cevovodov, starih pol stoletja.
»Gre za izredno razvejano omrežje in zelo dolge oskrbovalne cevovode do uporabnikov, ki so bili zgrajeni pred desetletji, še v času delovnih brigad. Voda je sicer pritekla, a dela takrat niso bila opravljena tako, kot bi bilo treba. Na teh dolgih linijah prihaja do okvar, ki jih vgrajeni števci niti ne zaznajo, same okvare pa je zelo težko najti. Občina je tako ves čas plačevala te vodne izgube, razliko med načrpano in prodano vodo. Po nekaterih ocenah so bile skoraj 50-odstotne,« pojasnjuje Križman. Žužemberk ob tem dobiva tudi samostojni vodni vir Vinkov Vrh, tako ne bo več odvisen od vodnega vira Globoko – Globočec iz sosednje občine Ivančna Gorica.
Križman poudarja, da so morali pridobiti več kot tisoč dovoljenj lastnikov zemljišč, čez katera potekajo posamezni vodi. »Bilo bi še mnogo težje, če večina vodov ne bi potekala po javnih cestah in poteh. Poleg tega pa ne gre zgolj za vodovodno omrežje, ampak bodo v marsikaterih krajih ob tem dobili tudi obnovljene ceste, nova avtobusna postajališča, pločnike, razsvetljavo.«
