Več kot 90 odstotkov smrti zaradi onesnaženega zraka naj bi se zgodilo v Aziji in Afriki. Prav grozljivi so posnetki s Kitajske in iz Indije, ki jih lahko vidimo tudi na televiziji, kjer onesnažen zrak ogroža vse, najrevnejši pa nosijo največje breme. Nesprejemljivo je, da več kot tri milijarde ljudi – večinoma ženske in otroci – vsak dan vdihava strupen dim iz peči v njihovih domovih. Če ne bomo ukrepali glede onesnaženja zraka, ne bomo nikoli dosegli trajnostnega razvoja.
WHO onesnaženje zraka prišteva med pomembne dejavnike tveganja za nenalezljive bolezni. Po ocenah naj bi botrovalo okoli četrtini (24 odstotkom) vseh smrti odraslih zaradi bolezni srca, 25 odstotkom smrti zaradi srčnih kapi, 43 odstotkom smrti zaradi kronične obstruktivne pljučne bolezni in 29 odstotkom smrti zaradi raka na pljučih. Kaj pa pri nas?
Pred leti je Nacionalni inštitut za javno zdravje objavil skrb vzbujajoč podatek, da je povprečna življenjska doba Ljubljančanov za odstotek nižja od slovenskega povprečja. To je najbrž posledica več dejavnikov, nedvomno pa je eden najpomembnejših onesnaženost zraka. Kako so prišli do tega podatka, ne vem in tudi ne trdim, da je točen, a dejstvo je, da je v večjih slovenskih mestih stanje zraka čedalje slabše zlasti v jesensko-zimskem času (poleg Ljubljanske kotline so ogroženi še Celjska kotlina, Zasavje in še nekatera območja).
Ljubljana je sicer nekoliko zmanjšala onesnaženje zraka s tem, da je večino avtobusov mestnega prometa zamenjala s pogonom na zemeljski plin, pri prometu z osebnimi vozili pa ni storila (skoraj) ničesar. Skozi središče mesta se valijo kolone večinoma počasi vozečih avtomobilov, da o kuriščih na fosilna goriva (zlasti premog) niti ne govorimo. In še nekaj: ali morajo res vsi primestni avtobusi pripeljati v sam center mesta? Ali ne bi bilo bolje, da bi uporabili princip P + R?
Predlogi za plačilo takse za vozila, ki prihajajo v mesto, pa so nestvarni, dokler bo toliko pomembnih institucij v samem središču mesta (zdravstvene ustanove, vrtci, šole, fakultete itd.). Poglejmo samo lokacijo Univerzitetnega kliničnega centra (UKC). Že pred drugo svetovno vojno je bila načrtovana izgradnja novih kliničnih bolnišnic in v igri je bilo nekaj mnogo boljših in tudi zdravju manj škodljivih lokacij. Naj jih naštejem. To so bile: južna stran Rožnika, področje Bokalc, hrib Trate nad Šentvidom, severno od Črnuč proti Rašici in južno pobočje Golovca. Odločitev za gradnjo osrednje stavbe na tej lokaciji se je pokazala za najslabšo možno rešitev. Glede na to, kako smo v zadnjih desetletjih načrtovali nekatere velike projekte (ceste, drugi tir do Kopra itd.), se ni mogoče znebiti vtisa, da gre pri tem vedno in predvsem za politične, in ne strokovne odločitve. Če upoštevamo samo dejstvo, da je UKC na jugu omejen z Ljubljanico, na vzhodu in severu z železnico ter na zahodu s centrom mesta, poleg tega ga še dve cesti (Zaloška cesta in Bohoričeva ulica) dobesedno delita na tri dele, zato je ob utesnjenosti ujet še v avtomobilsko pločevino, je jasno, da zrak v okolici UKC pomeni veliko nevarnost za zdravje bolnikov in zaposlenih. Da bi bila situacija še slabša, smo na tej lokaciji kasneje zgradili še porodnišnico, Onkološki inštitut, Medicinsko fakulteto, Pediatrično kliniko, Nevrološko kliniko in še celo vrsto stanovanjskih objektov, ki v bližini bolnišnice sploh ne bi smeli biti, pa so od urgence oddaljeni dobrih deset metrov. Vsaj lokacija Onkološkega inštituta, za katerega ni nujno, da je v središču mesta, je povsem zgrešena.
Mestna oblast »najlepšega mesta na svetu« ne naredi niti tega, da bi za začetek omejila promet po omenjenih cestah, zato po Zaloški cesti še vedno vozi šest (6!) linij mestnega prometa v obe smeri, kar je od uvedbe kartice Urbana popoln nesmisel. Zlasti ob prometnih konicah sta na vseh cestah okoli UKC nepopisna gneča ter nered. Vmes prihajajo in odhajajo še reševalna vozila, ki so na nujni vožnji. Tako je UKC najlažje dostopen iz zraka. Vsaj Bohoričevo ulico bi lahko zaprli za tranzitni promet, pa ne storijo niti tega. Nov Fabianijev most čez Ljubljanico je bil zgrajen predvsem z namenom, da bi promet v Ljubljani po notranjem obroču potekal enosmerno, vendar tudi tega doslej niti delno niso poskusili uresničiti. Pa bi bilo mogoče. Za začetek bi vsaj Njegoševa cesta lahko bila takoj enosmerna. Tako pa so vse ceste tega obroča še vedno dvosmerne.
Razumljivo je, da prometnih težav, ki so posledica večdesetletne motorizacije, ni mogoče hitro odpraviti, toda morali bi vsaj začeti. S tem, ko je Ljubljana središče mesta zaprla za osebni promet, ni pa omogočila alternativnih rešitev, ni storila skoraj ničesar. Samo povečala je težave na drugih stranskih cestah.
PRIM. DR. MARJAN FORTUNA