Že dve uri pred vstopom v Areno se je na ploščadi trlo ljudi. Stari, mladi, srednjih let, z majicami vseh barv in z natisnjenimi spomini s koncertov preteklosti. Čutilo se je prijetno, naelektreno vzdušje, s kančkom upora, eno takšnih, ki jih bo naša generacija verjetno vse redkeje še lahko doživela. V sami notranjosti dvorane je bilo vse to zaznati še za stopnji višje. Obstali smo nekje na sredi parterja in opazovali, kako so se do kakšnih 20 minut čez osmo polnile tribune.
Z vizualno predstavitvijo, ki bi si jo nekoč lahko zamišljali le na kinematografskem platnu, akustiko, ki je v Areni fenomenalna, in smislom za estetiko, ki je v samem bistvu politična, to ni bil zgolj koncert, bilo je umetniško delo, performans. Koncert je bil razdeljen na dva dela, z vmesnim 15-minutnim premorom. V prvem delu je bilo mogoče slišati legendarne skladbe, kot so Time, Wish You Were Here, Happiest Days of Our Lives, tudi The Last Refugee in Deja Vu z Rogerjevega zadnjega albuma, kot zaključek prvega dela pa tudi Another Brick in The Wall, pri kateri v vsakem mestu lokalni otroci dobijo priložnost, da na odru odigrajo ključno vlogo predstavnikov upora.
Če je kdo mislil, da bodo tekle samo solze veselja, ne da bi izkusil tudi jezo, je bil verjetno še toliko bolj presenečen. Pink Floyd ne bi bili Pink Floyd, če ne bi zavzeli določenega stališča. Drugi del, ko je Roger igral pesmi z albuma The Animals, se je začel z glasno sireno, takšno, ki jo v Sloveniji danes slišimo le še vsako prvo soboto v mesecu. (Nekdo, ki še nikoli ni zares občutil, kako je bilo, ko je šlo zares, je lahko v sekundi ujel drobec tega, česar se sami najbolj bojimo, a to počnemo drugim.) S sredine stropa so se začele spuščati utripajoče rdeče luči, in ko so se skoraj dotaknile publike, so se iz strukture začeli graditi ogromni dimniki, ki so se razrasli v slavno podobo elektrarne Battersea Power Station, tiste, ki jo vidimo na vseh fotografijah omenjenega albuma. Nad njo se je kot balon dvignil še ikonični rožnati pujs, ki je, kot verjetno vsakokrat, takoj postal fotografski objekt navdušenih oboževalcev, iz dimnikov tovarne pa se je začelo kaditi.
Orwellova novela Živalska farma, ki je bila glavni navdih za album Animals, za katerega je Waters spisal večino pesmi (le skladbo Dogs je napisal vokalist in kitarist David Gilmour), je zaživela v svojstveni podobi in interpretaciji. Že leta 1977, ko je bil album izdan, je opozarjal ne samo na prašiče, ki vodijo svet, kar je s prašičjo masko na obrazu in srkajoč penino ter s transparentom v rokah na odru prikazal sam Waters, ampak tudi na ovce, nekritično oboževalsko množico, ki sistem dojema le kot še en pop produkt. Če pa je takrat morda le pokazal na ovce, jih je tokrat tudi nagovoril: »No! Resist the pigs!« (Ne! Uprite se prašičem!)
»Trump je svinja«
Pesmi Pigs (Three Different Ones), Dogs pa tudi Money, z albuma Dark Side of The Moon, so bile na platnu, ki je še vedno sestavljalo obliko ikonične elektrarne, prepletene s podobami politikov, ki danes obvladujejo svet. Od ruskega predsednika Vladimirja Putina, nemške kanclerke Merklove, angleške premierke Therese May in turškega predsednika Erdogana do osrednje figure, ki je na turneji Us + Them v ospredju pripovedi, ameriškega predsednika Donalda Trumpa, upodobljenega kot mastnega prašiča, šarade, narcisa, kateremu smo v roke potisnili vse igrače sveta. Ko se je ob koncu pesmi Pigs na sprednjem platnu prikazal napis »Trump je svinja«, pa je dvorana ponorela.
Tudi pesmi Us and Them in Rogersovo Smell The Roses je bilo mogoče slišati. V spominu pa mi je ostala tudi kratka zgodba, ki jo je Waters (ki bo, mimogrede, letos dopolnil 75 let) zaupal občinstvu, preden so zaigrali pesem Mother. Njegova prijatelja sta leta 1951 iz Avstrije z avtom potovala v Zagreb. Ker nista vedela, ali sta na pravi poti, sta za napotke spraševala kar mimoidoče. Nihče ni natančno vedel, kako in kaj, na koncu pa sta naletela na starejšega brkatega gospoda, očitno Jugoslovana, ki jima je z globokim, raskavim glasom dejal: »There is only one road to Yugoslavia.« (V Jugoslavijo vodi samo ena pot.) Roger je s tem želel povedati, da smo, tako kot je čez Jugoslavijo simbolno vodila samo ena pot, tudi vsi mi na tej isti, eni in edini.
Koncert se je končal s pesmijo Comfortably Numb, pri izvajanju katere se je nad parter spustila – kaj drugega kot ogromna mavrična prizma. Ko misliš, da si izpraznil rezervoar svojih čustev, in ti ne preostane nič drugega, kot da z zaprtimi očmi uživaš, pa so se z »neba« vsuli rožnati listki, ki smo jih z iztegnjenimi rokami in skakanjem v zrak poskušali loviti ter si jih kot otroci tlačiti v žep. Ko sem enega končno ujela in ga razprla v dlani, je na njem z velikimi tiskanimi črkami in klicajem pisalo: »Resist!« (Upiraj se!)
