Ena o ločitvah
Kaj se pa ta gre, se boste bržkone vprašali, ko je vendar razlogov za ločitve približno ali ravno toliko, kot je poročenih ali koruznih parov. Hojla! Ne gre za te ločitve. Ne gre niti za našo najbolj znano ločitev, to je ločitev cerkve od države, čeravno je prav, da tudi o tem kakšno rečemo, ker nam ta špila bolj na načelni ravni, v praksi pa ne najbolj. No, pa saj veste, kako je s tem dandanes. Tisti, ki so nam prejšnja desetletja zagrizeno govoričili o tem, da nam – torej ljudstvu – morata biti Marx in Engels največja ali najvišja bogova, pa Tito in nekaj let prej Stalin in Lenin, so že takrat bolj kot te oboževali boga po imenu denar ali poenostavljeno: za nas Tito – partija, zase denar, v glavnem devize. No, in tudi zato njihovim naslednikom ni bilo težko zamenjati socializma za kapitalizem, ki jim je obetal še več žvenketanja v žepih. Do opevane ločitve cerkve od države ni prišlo tudi zategadelj, ker se kljub nekdanji rožnati barvi, ki jo vlečejo za sabo, tako silno radi slikajo ali selfajo z atom papežem, zato tudi niso kaj prida nasprotovali, ko je cerkev dobila v last velike gozdove, ki sploh niso bili njihovi, ampak so bili božji načeloma, ker je takšno lahko – če si tako predstavljamo – vse ljubo na tem svetu. Ker o ločitvi cerkve od države piše v 7. členu ustave, spregovorimo nekaj besed o presenetljivi ločitvi oblasti od ljudstva, o čemer pa ni ne duha in ne sluha v tisti modri knjižici, ki ji pravimo Ustava RS. Brž ko so volitve v državni zbor – primernejši izraz bi bil državno zabavišče – za nami, začno poslanci in z njimi vlada delovati manj za nas in mnogo več proti nam. Le pomislite, na čigavem zelniku je zrasla privatizacija – kakršna je pač bila – kako so se rojevali nekaznovani tatiči tovarnic in tovarn ter potem posledično tajkunčki in tajkuni, bančna luknja in tako dalje in tako naprej, komu so podirali črne gradnje in katerim lahko še vedno stojijo, da ne naštevam naprej, ker je prostor nam piscem pisem bralcev omejen. V četrt stoletja demokracije in tržnega gospodarstva to dvoje pri nas težko zasledimo, ampak obilo čvekanja, izgovarjanja namesto demokracije in tatinsko namesto tržno gospodarstvo. Da, oblast se po volitvah nekako loči od nas, pri čemer naj navedem še konkreten dokaz. Krajanom Koroške Bele, vasi nad jeklarno Acroni, že dolgo časa grozijo plazovi – geologi so ugotovili da gre za okoli milijon kubičnih metrov plazečega materiala – za primerjavo: v Logu pod Mangartom ga je bilo manj, posledice pa znane – zato je v aprilu Civilna iniciativa z občino Jesenice sklicala zbor krajanov z množično udeležbo krajanov ter nanj povabila pristojno ministrstvo odnosno vlado. Od ljudstva ločena oblast, moralno-jetične stranke Cerarja, Židana in Erjavca so vse preveč zaposlene same s seboj, da bi prišle med ljudi, čeprav imajo vedno polna usta ljudskosti. Volitve bodo kmalu. Osel gre enkrat na led, Butalci pa… Dokažimo, da nismo.