Prvi maj smo od nekdaj povezovali z delavskimi pravicami. Pred skoraj poldrugim stoletjem je bila ena izmed temeljnih zahtev delavcev, ki so se uprli izkoriščanju, omejitev dela na osem ur dnevno. Z današnjega pogleda, vsaj v Sloveniji, se zdi taka zahteva za premnoge le pobožna želja. Mnogi so veseli, da se lahko preživljajo, da sploh imajo delo. Ne terjajo normalnega delavnika, ampak brez vprašanj garajo po deset ur, če je treba, tudi več. Pri tem ne gre le za fizične delavce, ki se zdijo zlahka nadomestljivi. Mladi, ki so končali fakulteto in se želijo ali morajo dokazati, kot začetniki prav tako ne sprašujejo o urniku. V firmah ostajajo, dokler delo ni opravljeno. To se lahko dogaja pozno v noč in nadaljuje ob sobotah in nedeljah.
Potem pa nastane hrup, ko se socialna pomoč dvigne za nekaj deset evrov. Nenadoma se nam zazdi, da nihče več ne bo delal, ker se lahko preživi le z državno podporo....