Ker je Ljubljana z okolico postala prevelika, potrebuje čim prej še eno urgenco. Sedanja namreč pokriva približno eno tretjino slovenskega prebivalstva. Na Internistični prvi pomoči (IPP) sem delal 38 let in v živo spremljal porast napotitev. Razmere so iz leta v leto postajale čedalje bolj nevzdržne, saj se v istih prostorih gnete množica ljudi, od katerih mnogi ne potrebujejo nujne medicinske pomoči, nekateri pa jo seveda takoj, brez odlašanja. In ravno to je bistveni razlog, da sodijo na urgenco bolniki, ki akutno zbolijo z resnimi simptomi in/ali znaki bolezni ali se jim stanje neke kronične bolezni akutno poslabša. Ne bom posebej navajal, kakšna so moja stališča do nenujnih in nemalokrat neustreznih napotitev, saj gre predvsem za strokovno-organizacijska vprašanja in ta so znana mojim nekdanjim sodelavcem in preostali strokovni javnosti.
Do zgraditve nove stavbe UKCL sredi sedemdesetih let je IPP delovala na Polikliniki. V njej je delal en zdravnik in delo je potekalo hitro, brez dolgotrajnega čakanja in s hitrimi odločitvami o sprejemu v bolnišnico ali odpustu domov. Treba pa je priznati, da je bila možnost preiskav bistveno drugačna in sedanjih razmer s takratnimi ni mogoče primerjati.
Ker je urgenca ena najpomembnejših dejavnosti v zdravstvu, je še toliko bolj pomembno, da smo pri načrtovanju njenega dela prilagodljivi in sposobni reagirati tudi ob morebitnih izrednih dogodkih. Slučajno sem bil razporejen za delo na IPP ravno prvi dan vojne za Slovenijo. V 24 urah je prišlo na pregled okrog 25 bolnikov, pa ne zato, ker drugi ne bi mogli priti, ampak ker so prihajali res samo nujni primeri. Po letu 1991 pa se je začelo zelo povečevati število napotenih bolnikov. UKCL se je velikemu številu bolnikov prilagajal tako, da je povečeval število ambulant in zaposlenih, vendar so razmere postajale neobvladljive. Bolniki so v prenatrpanih opazovalnicah ali na hodnikih padali s postelj in na žalost tudi umirali. Vzroki za to so deloma zaradi večjega števila polimorbidnih (z več bolezenskimi stanji) bolnikov, res pa je tudi, da prihajajo zdaj na preglede bolniki, ki (pre)dolgo čakajo na specialistične preglede, pa bolniki na konziliarne preglede in celo bolniki iz specialističnih ambulant samega UKCL. Toda IPP ni mesto, kjer bi bili lahko dobro specialistično pregledani, saj jih pogosto pregledujejo zdravniki drugih specialnosti in nemalokrat celo specializanti, kar pa je najpomembnejše, diagnostične in terapevtske možnosti so tu zelo omejene. Če se zdravnik na urgenci odloči (in se pogosto mora, ker bolnika ne more sprejeti) za poglobljeno diagnostično obravnavo, potem tečejo ure in ure in celo dnevi do končne odločitve. Z novo urgenco so se prostorske zmogljivosti sicer izboljšale, vendar se sistem dela ni dosti spremenil tudi zaradi prej navedenih razlogov.
Že okrog leta 2000 sem predlagal ustanovitev še ene urgence, kjer bi sprva obravnavali manj zahtevne primere. Ena možnost bi bila organizacija dnevne bolnišnice na Polikliniki, kjer bi obravnavali lažje poškodbe (ki jih je večina) in nekatere bolnike z lažjimi internističnimi obolenji. Ponudila pa se nam je tudi izjemna priložnost, da bi lahko nekdanjo vojaško polikliniko v Šentvidu, ki jo je tedaj naša vojska uporabljala le v manjšem delu, prevzel UKCL. Vojska je bila pripravljena objekt predati UKCL in ministra za zdravje ter za obrambo sta ustanovila delovno skupino, ki je imela že konkretne načrte, kako čim bolj pametno izkoristiti možnost, da bi v tem objektu organizirali urgenco za področje severozahodnega dela mesta in spodnjega dela Gorenjske. A iz vsega ni bilo nič. Da je država slaba lastnica, se je pokazalo tudi v tem primeru. Država sicer lahko ostane lastnica zdravstvenih objektov, nima pa nobenega smisla, da tako rekoč pokroviteljsko skrbi za organizacijo dela. Saj kdo pa je država? Mi vsi! Mar ne? Bolnišnice morajo postati samostojne neprofitne gospodarske družbe, čim manj odvisne od politike, ne pa da se vsaka vlada vpleta v njihovo delovanje s tem, da vodi kadrovsko politiko, nabavo predvsem drage medicinske opreme, večje adaptacije in novogradnje, razpolaganje s prostorskimi zmogljivosti in se nemalokrat celo vpleta tudi v strokovne zadeve.
UKCL sam in še manj Interna klinika ne moreta reševati problema ljubljanske urgence, če za to ni pravih pogojev. Ti pa so: ustrezne napotitve bolnikov, dovolj strokovnega kadra, ustrezna oprema in dovolj prostora, da bolni ljudje vsaj lahko udobno počivajo, ne pa da sedijo na lesenih stolih in klopeh in na njih nemalokrat tudi poležavajo. Čakanja brez radikalnih organizacijskih sprememb ne bo mogoče nikoli rešiti. Predlogi konkretnih rešitev, ki sem jih predlagal ves čas svoje aktivne delovne dobe, so naleteli na gluha ušesa tako pri direktorjih kot ministrih. Ob tem, ko stalno poslušamo kritike z vseh strani, ne izkoristimo niti tega, kar že imamo.
Razmere same bodo odgovorne prisilile v spremembe. Zavedam se, da je vse povedano težko hitro izvedljivo, saj je za vsako tako spremembo potrebnega veliko denarja in energije. Za vsako najdemo nešteto razlogov, zakaj se nečesa ne da narediti, ampak v zdravstvu moramo načrtovati za več desetletij naprej. In zaradi vsega povedanega potrebuje sama urgenca urgentno reševanje nakopičenih problemov.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
