Med podobami iz zadnje svetovne finančne in gospodarske krize, ki so se nemškim televizijskim gledalcem še posebej vtisnile v spomin, je bil nastop kanclerke Angele Merkel in njenega finančnega ministra Peera Steinbrücka v začetku oktobra 2008. Njegovo bistvo je mogoče strniti v stavek, ki ga je v kamero izrekla Merklova: »Varčevalcem in varčevalkam sporočava, da so njihove vloge varne.«
Peer Steinbrück je zatem povedal nekaj daljših, a v bistvu podobnih stavkov (medtem ko je Merklova prikimavala). Dobri dve leti pozneje, takrat ne več kot minister, je Steinbrück dejal, da je bilo njuno početje »skrajno tvegana igra«. Še danes naj ne bi vedel, ali sta zanj sploh imela pravno podlago. Namen njunih izjav naj bi bil en sam: pomiriti varčevalce in preprečiti bank run, naval na banke.
Zakaj sta se Merklova in Steinbrück leta 2008 odločila za tako oseben pristop? Zakaj za izjave nista pooblastila piarovcev ali pa jih medijem posredovala v pisni obliki? Odgovor se skriva v pomenu, ki ga ima za večino Nemcev varčevanje. Prav njemu in njegovemu razvoju je namenjena razstava, ki nosi (zlasti za tuje obiskovalce) dvoumen podnaslov Zgodovina neke nemške kreposti in bo v Nemškem zgodovinskem muzeju v Berlinu na ogled še do konca avgusta.
Ne najboljši, a samozavestni
Da ne bo pomote: Nemci, statistično gledano, niso najboljši varčevalci. Pred njimi je kar nekaj držav, ki se lahko pohvalijo z višjo stopnjo varčevanja, na prvem mestu Kitajska. Toda to ne spremeni dejstva, da se imajo Nemci za »svetovne prvake v varčevanju«. Kot kaže razstava, delo gospodarskega zgodovinarja Roberta Muschalle, gre vzroke za takšno mišljenje iskati v njihovi večstoletni tradiciji institucionaliziranega varčevanja.
Dejansko je prva hranilnica na svetu – »za pridne ljudi obeh spolov«, kot je poudarjala v svojem statutu – leta 1778 nastala v Hamburgu. V nasprotju z bankami, ki so tedaj že obstajale, toda upravljale zgolj večje premoženje, je bila namenjena tistim z najnižjimi dohodki: hlapcem, deklam in mornarjem. Kmalu zatem je prednosti varčevanja, ki prinaša obresti, odkril tudi srednji sloj, s tem se je začel razcvet mestnih in občinskih hranilnic. Leta 1905 jih je na območju Nemškega cesarstva delovalo več kot 9000.
»Kdor varčuje, vrsto obvaruje!«
Kako močno je v Nemcih zasidrano nagnjenje do varčevanja, je mogoče videti ob vsakokratnih družbenih in političnih krizah. Čeprav je prebivalstvo v prvi svetovni vojni realno gledano obubožalo, je na drugi strani prihranilo nemajhne količine denarja. Po vojni ni varčevanja ustavila niti hiperinflacija leta 1923 niti vsesplošna bančna kriza, ki je izbruhnila osem let za tem. Prihod nacionalsocializma je varčevanje med Nemci le še okrepil: prihranki so veljali za plod dobrega, »ustvarjalnega« dela in so predstavljali nasprotje zlemu, domnevno judovskemu »grabežljivemu finančnemu kapitalu«. Hkrati je država od leta 1936 naprej uvajala posebne varčevalne programe in podpirala razvoj šolskega hranilništva.
Med obsežnim gradivom, ki na razstavi priča o zgodovini varčevanja pri Nemcih, je ob dokumentih, kot so bančna poslovna poročila in hranilne knjižice, ter predmetih, kot so hranilniki najrazličnejših vrst (celo takšni v obliki letalske bombe), tudi propagandni material. Sem sodijo televizijski oglasi, ki so na temo varčevanja nastali med letoma 1918 in 1996, plakati, ki državljane pozivajo k vlaganju v vojne obveznice ali pa takšni z odločnimi družbenovzgojnimi gesli, na primer »Kdor dela in varčuje, nemško vrsto obvaruje!« Svojevrstna propaganda je tudi hranilna izkaznica tako imenovane Banke judovske samouprave v koncentracijskem taborišču Terezin. Ujetniki, ki so jim premoženje zamrznili, so jo dobili le zato, da bi vodstvo taborišča ob obisku komisije Rdečega križa leta 1944 pustilo dober vtis. Vtis kreposti.
