Ko se je Đevada Begić pred nekaj leti v iskanju boljšega življenja preselila v Slovenijo, ni vedela, kaj jo čaka. V novem domu je bil mož zaradi dela ves čas odsoten, ona pa je sama s tremi otroki in brez znanja slovenščine na Jesenicah spoznavala šolo, vrtec, zdravstvene ustanove in podobno. Slovenščina ji gre zdaj že odlično, tudi okolje ji je všeč in spletla je že nekaj prijateljskih vezi. Le še službe ne more dobiti, saj delovnega časa nikakor ne bi mogla uskladiti s skrbjo za otroke.
»Ko gledam, kako za varstvo in druge stvari znotraj družine poskrbijo tisti, ki imajo v bližini vsak kakšnega sorodnika, si želim, da bi bilo tudi pri meni tako,« pravi. Da je v Sloveniji lepo in da so možnosti za bolj brezskrbno življenje in delo boljše kot v nekdanjih domovinah, so včerajšnje obiskovalke jeseniške bolnišnice zatrjevale v en glas.
Želijo delati, ne pa živeti od socialnih transferjev
Bolnišnico so obiskale v sklopu projekta OrientAkcija, ki ga sofinancira ministrstvo za delo. Vodita ga dve organizaciji, jeseniško Človekoljubno dobrodelno društvo Up in škofjeloški Zavod Tri. Namenjen je socialni aktivaciji žensk z migrantskim ozadjem.
»Cilj projekta je doseči, da bodo udeleženke konkurenčne na trgu dela. V treh mesecih in pol moramo doseči, da bodo opremljene z vsemi znanji, ki jim bodo pomagala odstraniti ovire, s katerimi se srečujejo, pa tudi, da si po zaključku projekta ustvarijo socialno mrežo, postanejo prostovoljke in pri podobnih ovirah pomagajo drugim, se včlanijo v društva, se zanimajo za problematiko okolja,« našteva direktorica društva Up Faila Pašić Bišić.
Mujesira Ibišević, ki je prišla iz Bosne, je ob tem slovesno naznanila, da bo jeseni verjetno začela delati prav v jeseniški bolnišnici: »Pet let smo v Sloveniji, a prvi dve leti sem bila tu sama, saj je mož delal v tujini. Ni bilo prijetno. Imam tri otroke, mlajša hčerka je še v vrtcu, starejša dva pa hodita v šolo. Zdaj mož ni več ves čas odsoten, tako da upam, da bom res začela hoditi v službo.«
Projekt od lanskega decembra poteka v Kranju, kjer prihajajo udeleženke predvsem iz albanske skupnosti, in na Jesenicah, kjer prihajajo iz Albanije, Maroka, Dominikanske republike, Bosne in Hercegovine in od drugod. Njihov cilj po selitvi v našo državo ni živeti od socialnih transferjev, pač pa delati in se udeleževati različnih dejavnosti v svojem okolju. Jeseniške udeleženke projekta se tako vsak dan skupaj z otroki, da nimajo težav z varstvom, srečujejo v Hiši sreče, kjer se učijo slovenščine z didaktičnimi pripomočki in igro vlog, ob torkih pa spoznavajo institucije in organizacije v svojem kraju, dodaja Fatima Galijašević, koordinatorica projekta.
Jezikovne prepreke lahko ovirajo zdravljenje
V jeseniški splošni bolnišnici so bili včeraj njihovega obiska zelo veseli. Predstavili so jim oddelke bolnišnice in jim pojasnili, kako so označeni prostori, da se bodo, če bodo potrebovale zdravstveno pomoč, lažje znašle. »Pri nas v primeru, ko sprejmejo bolnika, ki ne govori slovensko, zagotovimo tolmača, kar smo dolžni po zakonu o pacientovih pravicah,« pravi predstavnica bolnišnice za odnose z javnostmi Sandra Jerebic. »Poskušamo si pomagati tudi z našimi zaposlenimi, ki znajo večino glavnih evropskih jezikov, nekaj jih zna tudi albansko. Tudi ključne obrazce, ki jih morajo bolniki izpolniti, imamo že dolga leta prevedene v nemški, angleški, italijanski in albanski jezik.«
Največ je potreb po prevodih iz albanščine, ki jih za številne jeseniške ustanove zagotavlja prevajalka, zaposlena preko ljudske univerze Jesenice. V bolnišnici pa so največje potrebe po prevodih na otroškem in ginekološko-porodniškem oddelku.
