Že dolgo v kakšnem sodobnem filmu nismo videli tako klasične uvodne dispozicije. Kaj pomeni »klasične«? To pomeni, da so že v nekaj začetnih prizorih predstavljeni vsi glavni elementi zgodbe: v neki madžarski vasi se pripravlja poroka, ki pa je bolj po volji hišnega gospodarja Istvana kot njegovega sina Arpada, ki se ženi, še manj pa njegove matere, ki mora najprej vdihniti nekaj morfija, da lahko vstane iz postelje. Ta Istvan ni le gospodovalen oče in mož, marveč je tudi gospodar te vasi. Medtem na bližnjo železniško postajo pripelje vlak, s katerega stopita črno oblečena in molčeča moža, mlajši in starejši s sivo brado in črnim klobukom. S sabo sta pripeljala leseni skrinji, v katerih naj bi bili parfumi za drogerijo v Istvanovi lasti; ti skrinji naložijo na kmečki voz. Prihod potnikov nadzorujejo sovjetski vojaki v džipu – že naslov filma pove, da smo v letu 1945, po radiu, ki ga posluša Istvan med britjem, pa slišimo, da se na Madžarskem pripravljajo na volitve –, toda povsem nezainteresirano. Zato pa je ne le zainteresiran, ampak je videti prav hudo vznemirjen postajenačelnik, ki se mu zdi nujno to sporočiti Istvanu. Saj to sta vendar Juda! Toda telefon ne dela, zato se mora peljati s kolesom, s katerim prehiti kmečki voz, za katerim pešačita oba moža v črnem. Do vasi je peš eno uro, to pa je čisto dovolj, da se v njej razgrne vsa krivda, ki jo je priklical prihod teh dveh mož s skrinjama.
(Foto: youtube)
Ta film z naslovom 1945 v režiji Ferenca Töröka po noveli Gaborja T. Szantoja (tudi koscenarista) so (sicer z nekaj tehničnimi težavami) prikazali v okviru Slovensk...