»V dom sem prišel med prvimi, prvo decembrsko nedeljo,« se spominja Stanislav Potočnik, stanovalec v slovenjebistriški enoti doma dr. Jožeta Potrča Poljčane. »To odločitev sem sprejel sam, sta pa nanjo vplivala še ženina prikovanost na invalidski voziček in življenje v bloku brez dvigala.« Gradnjo doma sta spremljala že z domačega balkona. Tam imata sobo skupaj z ženo, ki sta si jo imela možnost sama izbrati. »Se pa ne glede na to, s katere strani pogledaš, življenje spremeni.«
Odločitev o odhodu v poslednji dom velikokrat ni preprosta, saj se ob tem zaveš, da nekdo ne more več venomer bedeti nad teboj, da si nekomu postal ovira. In to ob misli, da zapuščaš dom, ki si ga ustvarjal skupaj z ljubimi, in da bo dom, prepoln spominov, nadomestila stavba, ki se že imenuje dom, a mora to šele postati.
Prvi mesec jim posvečajo posebno pozornost
Za večino je vzrok za odhod v dom ta, da svojci zaradi službe in drugih obveznosti, neznanja ali bolezni ne morejo omogočiti pomoči in zadostne oskrbe starostniku, nam razloži socialna delavka Katarina Mohorko. Za mnoge so ovira tudi stanovanja, dostopna le po stopnicah. Zato je dvigalo v domu velikokrat pomemben dejavnik pri odločitvi. »Sprejem novih stanovalcev je zahteven projekt, o stanovalcu si ustvarimo sliko, še preden pride k nam,« pojasni. »Po potrebi se opravi tudi obisk na domu, da vidimo, kako živi. Želimo izvedeti čim več, ne le osebnih podatkov, temveč predvsem to, kakšnega načina življenja je bila oseba navajena do zdaj, kaj si v domu starostnikov želi in kaj od življenja tukaj pričakuje. Ne gre od danes do jutri.«
Prvi mesec so vsi deležni posebne pozornosti. Zaposleni v enoti opazijo vsakršno spremembo v vedenju stanovalca, nato pa skušajo s pogovorom čim bolj pomagati in lajšati njegove tegobe. Pri večini gre le za to, da je treba nekako stabilizirati zdravstveno stanje. Nato se seznanijo z vsemi mogočimi dejavnostmi, ki jih omogoča bivanje v domu.
»Življenje se nama je tukaj spremenilo na bolje, to je čisto jasno,« je zadovoljen Potočnik, eden izmed skupno 124 stanovalcev v slovenjebistriškem domu. »Tu smo preskrbljeni z vsem, tako s hrano, prenočiščem, tu nam perejo perilo, čistijo sobe, izvajajo fizioterapijo. Tudi zdravnika imamo tu, medicinska oskrba pa je prisotna 24 ur na dan, samo pozvoniš in poskrbijo zate. Tu potekajo razne dejavnosti in predavanja. Vedno se najde kaj za vsakega. Kljub temu da smo preskrbljeni praktično z vsem, je tu drugače kot doma. Tu je hišni red, ki se mu moraš prilagoditi, kot tudi razporeditvi obrokom hrane. A še vseeno mislim, da je to bolje.«
V domu je postal ustvarjalec in tekmovalec
»Tudi meni se je življenje po prihodu v dom, pol leta po odprtju, decembra 2013, zelo spremenilo,« nam je razkril Viljem Kverh. »Po upokojitvi sem zbolel in odločil sem se, da ne želim biti v napoto drugim in da potrebujem celodnevno oskrbo, tega pa patronažna služba ne omogoča. Tu sem si opomogel in začel izdelovati razne izdelke – od voščilnic, rožic, kozolcev do velikonočnih jajčk. Udeležujem se športnih tekmovanj, pojem v pevskem zboru, skrbim za okolico, zalivam rože in urejam zeliščni vrt. Našel sem nov hobi, nov dom in tu mi ni nikoli dolgčas!«
Zadovoljstvo stanovalcev je tisto, kar šteje največ, je hvaležna Mohorkova. »Veliko pomeni, da je nekdo zadovoljen s tem, kar delaš in kar mu ponujaš. Mnogi priznavajo, da jim tako dobro, kot jim gre zdaj, še nikoli ni šlo. Vse življenje so bili recimo vajeni živeti v pomanjkanju. Sicer so si ustvarili neki status, a kakovostno življenje v pokoju z nizkimi pokojninami si lahko privoščijo le redki. Mi pa starostnikom tukaj ponudimo tudi tisto, kar jim je manjkalo, da lahko zaživijo v polnosti.«
