David Byrne, frontman kultne skupine Talking Heads, velja za enega od gurujev generacije, ki obvladuje naš planet s svojimi digitalnimi omrežji in tehnološkimi inovacijami. Prejšnja generacija, ki jo je poosebljal pokojni Steve Jobs, se je skozi glasbo duhovno oplajala z deli Boba Dylana, Joan Baez, Neila Younga, Toma Pettyja… V nasprotju s slednjimi se novodobni (so)meščani Silicijeve doline zaklinjajo na pesmarico skupine Talking Heads. Pa ne samo v Silicijevi dolini, ampak vse od New Yorka do Manile.
Toda Davidu Byrnu to pomeni bore malo. Njegov ravnokar objavljeni solistični album American utopia je prvi po dolgih štirinajstih letih. V vmesnem času se je David raje izražal in širil svoje misli skozi pisateljevanje: Arboretum (2006), Bicycle diaries (2009), How music works (2012). Prek svoje spletne radijske postaje Radio Davida Byrna je skrbel za promoviranje širokega spektra žanrsko različnih, a vselej kakovostnih glasb sveta in je tiste, ki so mu najbolj prirasle k srcu, sproti ovekovečil skozi svojo neodvisno založniško hišo Luaka Bop. Vselej v dobri veri in z zaupanjem v razmišljujočo glasbo, ki se v nasprotju z lucidnim artizmom Talking Headsov iz svinčenih sedemdesetih in osemdesetih danes šestinšestdesetletnemu Byrnu razodeva v vsej svoji eksistencialni naravi. Glasba kot gonilna sila pozitivnih dejanj, brez rezervnega altruizma, posamične in kolektivne solidarnosti ter življenjskega optimizma nasploh. Te (za)misli, ki opredeljujejo glasbo kot univerzalni inštrument dobrohotnosti, so, če pogledamo skozi zgodovino družbe, tudi njena stalnica. Kajti tisti, ki poje ali igra glasbo, naj ne bi slabo mislil. Seveda je treba ob tovrstnem glasbenem refleksu potegniti ločnico med dobrodelnim in prej omenjenim dobrohotnim.
Razlogi za veselje
Byrnov novi album American utopia je predvsem in zgolj dobrohoten. Lahko bi rekli, da je izbrušena glasbena spremljava njegovega sociološko-kulturološkega (in tudi političnega) projekta Reasons to be cheerful ali Razlogi, da bi bili veseli, s katerim Byrne od letošnjega leta gostuje kot predavatelj na različnih koncih sveta. Razlogi, da bi bili veseli, so osmišljeni kot inkubator pozitivnih praks iz vsakdanjega življenja z različnih koncev sveta. Byrne je zbral ravno dovolj kompatibilne primere dobrega ljudskega udejstvovanja, da so ti zanimivi tako v Detroitu kot tudi v Milanu in Bukarešti ali v Lagosu. Tukaj ne gre zgolj za zbirališče inovacij, ki bi naš planet ekološko obvarovale in pustile v dobri kondiciji za prihajajoče rodove. Od danskih projektiranj sosesk prek reforme ameriškega zaporniškega sistema pa vse do obnovljivih virov energije. Byrne nas poskuša predramiti s pozitivno izkušnjo, ki je delujoča v sedanjem, realnem času in trenutku ter kot taka daleč od tega, da bi bila utopija.
Zato album z naslovom American utopia, a še posebno njegova produkcijsko razigrana vsebina, ne prikliče ironije, četudi se Byrne v besedilih dostikrat znajde v vlogi zen velemojstra. Recimo v bipolarnem sožitju skladbe I dance like this se srečata taborniška rock balada in emajlirano tehno plesišče, v Every day is a miracle pa Byrne gledališko natančno obudi spomine na pridigarje s kitaro pod pazduho. Nato se že v naslednji, Everybody’s coming to my house, ki je nastala v sodelovanju z Brianom Enom, nostalgično zazremo ne nazaj, temveč v jutri. Album ni patetičen, a je daleč od tega, da bi bil sarkastičen. Četudi Byrne nagovarja predvsem tavajoče ameriško ljudstvo, ki bolj ali manj usodno vpliva na preostalih 99,9 odstotka svetovnega prebivalstva, pri tem niti ne kritizira niti ne žuga. Trumparije preprosto ignorira in se raje prepušča toku zdravih, prijaznih in neškodljivih misli in pamfletov. V ta namen je ob sebi zbral imenitna skladateljska, produkcijska in aranžerska imena, od že omenjenega Briana Ena pa vse do Oneohtrix Point Never, ki skrbno pazijo, da na plošči ni ničesar preveč in ničesar odveč. Lahko bi rekli čisti zen, ki, če ne drugega, blaži razjede permanentne depresije, na katero smo se že zdavnaj navadili.
