Sandra Granfola je v diplomski nalogi (2007) Požar in vzroki za nastanek požarov prišla do ugotovitev: »Vzroki, zaradi katerih požari nastajajo, so pomanjkljivo poznavanje požarne nevarnosti in jih zato podcenjujemo ali imamo napačne predstave. Iz podatkov ugotavljamo, da požar velikokrat nastane zaradi naše malomarnosti, neprevidnosti in nevednosti. Velikokrat požar nastane zaradi namerne povzročitve. Najpogostejši vzroki za požar so kajenje v požarno nevarnem okolju, neprevidno delo z ognjem, nepravilna uporaba vnetljivih tekočin in plinov, pomanjkljive električne napeljave, slabe kurilne in dimovodne naprave, igra otrok z ognjem in pred strelo nezaščitene stavbe.« To je paradoksalno, če se retorično vprašamo: kdo bi želel sebi in drugim povzročati materialno škodo ali ogrožati življenje, in to zaradi razmeroma enostavno rešljivih dejavnikov?

Prava reakcija na to je analiziranje in razpravljanje o preteklih napakah s ciljem, da se te ne bodo ponovile. Ko gre za preprečevanje požarov bodisi iz malomarnosti bodisi iz legitimne človeške nepazljivosti, ki se lahko zgodi tudi najboljšemu gasilcu, in ker verjetnost nesreče nikoli ni ničelna, se s konstruktivnimi napotki ne bi smelo varčevati. Odveč ni nobeno opozarjanje, omenjanje preteklih primerov, paranoja… Uporabnih informacij o požarni varnosti ne more biti preveč, zato nikar sabotirati dobronamernih nasvetov zaradi ranjenosti lastnega jaza. Zagori lahko seveda tudi zgolj zaradi trenutka nezbranosti.

Sandra Granfola (2007) je naštela nekatere vzroke, ki so zahrbtni – nanje morda človek ne pomisli, zato zahtevajo še več pozornosti, na primer gnitje nakopičene organske mase – zaradi slabo sušenega sena občasno zagori kakšen hlev. Pomembno je tudi, da se organski odpadki pravilno kompostirajo, ne pa da se vržejo kar v rumeni smetnjak za embalažo. Si predstavljate, kaj se v sušni zimi, ko je trava povsem suha, lahko zgodi, če zagori smetnjak, in to zaradi »nedolžnih« kuhinjskih odpadkov ali rutinsko odvrženega cigaretnega ogorka? Ministrstvo za okolje in prostor RS je v zgibanki Kako pravilno kurimo z lesom opozorilo na še nekaj zahrbtnega, na vrhuncu kurilne sezone pri individualnih kurilnih napravah morda najpomembnejši dejavnik: zaradi kurjenja starega papirja, kartona, plastike, raznih embalaž in vlažnega, premalo sušenega lesa pride do visoke obremenitve s prašnimi delci. V tem primeru se v dimniku snovi intenzivneje akumulirajo, kar je nevarno za vžig. O tem, kaj pomeni akumulacija gorljivih snovi v dimniku, je bil govor na primer v oddaji Kje pa vas čevelj žuli (Marjan Jerman, Miha Švalj, 1. 10. 2014). Dr. Mihael Gruden (Energetski servis, d. o. o., Ljubljana) je povedal, da ko se v dimniku začnejo nabirati smole, nas le še korak loči od požara. Če torej človek varčuje tako, da odpadkov ne odvaža, ampak jih kuri, si kratkoročno in dolgoročno ne olajša življenja, temveč ogroža lastno premoženje, zdravje in življenje, lahko ima do konca življenja na vesti drugega človeka ali žival, če ta umre zaradi zadušitve.

Poleg informiranosti je pomembno, da se požarna (ne)varnost nikoli ne podcenjuje in se ne tvega pod nobenimi pogoji: na primer v postelji se nikoli ne kadi, podobno se plastika nikoli ne kuri. Ključno je, da si uporabnik kurilnih naprav ali ognja prebere in upošteva čim več napotkov, ki jih je v publikacijah, na primer na spletu, veliko, da lastne napake sprejema, jih ne relativizira in upravičuje ter da nasvete drugih sprejema kot dobronamerne in relevantne. Učinke napak namreč multiplicirajo še naravni vzroki, kot se je dogajalo v lanski sušni zimi, in ti se bodo v prihodnje gotovo še pojavljali.

Uroš Cerkovnik, Ljubljana