Nik Škrlec je državni prvak v pomnjenju decimalk števila pi. Državni rekord je postavil s 3141 decimalkami. Pravi, da je na odločitev, da se začne učiti decimalke števila pi, zelo vplivala tudi gimnazija. Med poukom mu je bilo včasih dolgčas in s sošolci so si začeli zadajati izzive in tekmovali v tem, kdo si bo zapomnil več nogometnih klubov. Kmalu je to pripeljalo do učenja številk. Na fakulteti mu je prijatelj povedal za tekmovanje v znanju decimalk števila pi. Prijavil se je in se zmotil za eno številko in takrat se je odločil, da bo tehniko izpopolnil. Začela ga je zanimati »palača spomina«. Za zdaj z učenjem ne namerava nadaljevati. Pravi pa, da mogoče, kdaj v prihodnosti, dobi zagon in bo poskušal podreti svetovni rekord.
Šestindvajsetletni dramski igralec je po končani osnovni šoli šolanje nadaljeval na Gimnaziji Brežice. Na njegovo odločitev, da se vpiše v gimnazijo, je vplival predvsem gledališki krožek. Hkrati pravi, da je bila Gimnazija Brežice zanj podaljšek majhnega, a udobnega vzdušja. Svoje odločitve glede srednje šole ne bi spremenil, saj ima na gimnazijska leta lepe spomine. Kar mu je bilo v gimnaziji še posebej všeč, je sodelovanje med profesorji in dijaki, možnost, da je lahko ob pouku počel še ogromno drugih stvari. Nik je po končani gimnaziji šolanje nadaljeval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. »Gledališče je nekaj, kar me res vleče, in poklic, ki ga res želim početi. V izpite sem vložil veliko truda in res sem bil vesel, ko sem bil sprejet.« Od leta 2016 je član ansambla SNG Drama Ljubljana in igra v mnogih predstavah. Ene izmed njih so na primer Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Antigona, Peter Klepec. Magistriral je s svojo monokomedijo Naj gre vse v pi, s katero si je prislužil tudi akademijsko Prešernovo nagrado. Bistvo njegove predstave Naj gre vse v pi je prav domišljijski svet, ki ga je želel raziskovati in to znanje predati drugim. Poleg tega igra tudi v nagrajeni monodrami Nemoč. Nik je voditelj slovenskega televizijskega kviza Mlade sive celice. Poklic voditelja mu je zelo všeč, saj mlade spodbuja h gojenju znanja in ustvarjalnosti. »Delo mi prinaša veliko drugačnih izkušenj,« pravi Nik, »hkrati pa je tudi zanimivo.«
Mladi Brestaničan je izpit za avto opravil takoj, ko se je ponudila priložnost. To je videl kot možnost, da je še svobodnejši. Hkrati je v Posavju, kjer je preživel svoja otroška in mladostniška leta, potreba po lastnem avtomobilu kar velika. V Ljubljani, kjer živi zdaj, pa marsikdo izpita ne opravi, saj uporablja javni prevoz. Nik pravi, da v svojih osmih letih, odkar ima izpit, še ni doživel resnejše nesreče. Med vožnjo poskuša telefon uporabljati čim manj. Če je res nujno, se med vožnjo ustavi in opravi klic ali kaj podobnega, drugače pa telefona ne uporablja, saj se zaveda, da to vpliva na reakcijski čas. Povedal pa nama je o zanimivem pripetljaju, ki ga je doživel neko mokro jutro, ko ga je »odneslo« s ceste, in od takrat je na cesti še previdnejši. »Vedno se lahko naučiš biti še varnejši voznik.« Nima svojega avtomobil, ampak v Ljubljani uporablja tako imenovani car renting in car sharing. Pravi, da bi mu avto predstavljal le breme. »Zelo mi je zanimivo, ko vsakič sedem v nov avto,« dodaja. Zdaj pa opravlja tudi izpit, da bo lahko vstopil v zračni promet, ima namreč brezpilotnika.
Na koncu še dodaja: »Zelo mi je pomembno, da imam prosti čas, saj rad počnem ogromno stvari.« Sledi interesom, na primer pred kratkim so ga zanimale cirkuške veščine, rubikova kocka ipd. Doma ima tudi papagaja. Čas posveča tudi treningom prostega potapljanja. Seveda pa si rad pogleda tudi kakšen film in prebere zanimivo knjigo.
Mentorica šole: Bernardka Ravnikar, Dnevnikov mentor: Zoran Senković