Za prevoz raje kot limuzine uporablja javna prevozna sredstva. Odrekel se je bivanju v papeški palači in se vselil v manjše stanovanje v namestitvenem kompleksu za kardinale in goste v Vatikanu. Kmalu zatem, ko je prevzel pontifikat, je dal na Trgu svetega Petra postaviti prhe za brezdomce. In jih že večkrat povabil na obisk.
Rad se srečuje s preprostimi verniki in tudi sicer spodbuja duhovnike k tovrstnemu druženju. V duhovniških vrstah se bori proti posvetnosti in karierizmu, škofe in duhovnike poziva k boju proti »duhovni alzheimerjevi bolezni«. Tudi o istospolno usmerjenih ne govori kot o gobavcih, ampak kot božjih otrocih. Na posvetne funkcije pri vodenju cerkve previdno, a vztrajno, vrača ženske. Bolj kot kateri koli njegov predhodnik poskuša očistiti gnojno rano pedofilije in drugih zlorab otrok med cerkvenimi zidovi. Bolj kot kateri koli njegov predhodnik je tudi kritičen do potrošništva, kapitalizma in človeške brezobzirnosti do narave.
Prinašalec reform
Vse to je papež Frančišek, ki je včeraj praznoval obletnico vodenja rimskokatoliške cerkve. Pet let je minilo, odkar je bel dim nad Sikstinsko kapelo oznanil, da je katoliška cerkev dobila novega papeža. Benedikta XVI. (Nemec Joseph Ratzinger), ki je nepričakovano odstopil, je nič manj nepričakovano nadomestil argentinski kardinal Jorge Mario Bergoglio, ki si je ime Frančišek izbral po svetniku Frančišku Asiškem.
V zgodovini že 266. papež, prvi latinskoameriških korenin, je vse od prvih besed, ki jih je izrekel v pozdrav množici, zbrani na Trgu svetega Petra, pokazal, da so kardinali izbrali nekoga, ki se bo resno lotil prepotrebne reforme katoliške cerkve, ki jo že dolgo pestijo upadanje zaupanja ljudi vanjo, finančne in pedofilske afere ter vse hujše kadrovsko hiranje.
Preveliko breme
Papež Frančišek je, ocenjujejo analitiki ob pregledu njegovih dosedanjih petih let dela, nedvomno prinesel v katoliško cerkev novega duha, sproščenost, a tudi ostro kritiko sodobnega sveta in v nekaterih primerih tudi cerkve kot institucije. Hkrati pa je, ocenjujejo, njegov začetni polet upehal. Bodisi je ugotovil, da sam z velikimi koraki in veliko metlo ne bo daleč prišel, bodisi se je morda ustrašil posledic reform, ki bi morale biti res korenite, in bi takšne prehudo pretresle ostarelo in majavo poslopje Cerkve. Tudi v postopkih razkrivanja spolnih zlorab ni več tiste ostrine, ki jo je kazal pred leti.
Papež Frančišek, če s spremembami misli resno, mora zato najprej kadrovsko premešati kurijo in vanjo pripeljati sebi podobno misleče. »Kurija se mora spremeniti in izboljšati ... Kurija, ki ni pripravljena na kritiko, ki noče iti v korak s časom, ki se ne trudi izboljšati, je bolno telo,« je govoril Frančišek pred božičem leta 2014. A tega se ne bo dalo uresničiti, če ne bo denimo omejil službovanja kardinalov v Rimu na največ 10 let. Njim samim ne pride na misel zamenjati udoben rimski fotelj za »garaško delo« na terenu.
Druga ključna točka je sprememba same vloge in obveznosti papeža. Pri osemdesetih letih starosti voditi institucijo, ki ji pripada 1,2 milijarde ljudi in ki razpolaga z milijardami premoženja, imeti vlogo svetovne moralne avtoritete, politika in bojevnika za mir, ki hkrati širi duh usmiljenja, je pravzaprav »misija nemogoče«, ki ji je tudi papež Frančišek vse težje kos. Kar tudi sam priznava. Zato bi se moral lotiti reforme svoje lastne funkcije.
