Kot študent in nedavno tudi dijak (z romanom sem se srečal v četrtem letniku gimnazije) moram ob takih napadih izraziti vso podporo Mestni knjižnici Ljubljana in komisiji za nagrado zlata hruška. Pri tem sploh ne gre za debato o kakovosti knjige, ki bi bila seveda dobrodošla, ampak izključno za moralno paniko, ki meji na paranojo. Nadalje bi rad s primerom pokazal, da so »strokovni« argumenti, ki jih razširjata dva profesorja, zastrupljeni z nenavadnim nerazumevanjem metodologije lastne vede ali pa vsaj z željo po zavajanju javnosti. V luči tega je prav komično, da se imata očitno za edina strokovnjaka na tem področju. Prva, literarna zgodovinarka, ki besno piše vsem dostopnim institucijam, je svojo kritiko knjige – kot smo lahko slišali v eni od oddaj – utemeljila zlasti na interpretaciji s pomočjo knjige Kuga fantazem avtorja Slavoja Žižka, v kateri med drugim – če že tako radi navajamo naključne odlomke iz knjig – beremo tudi o tako pomembnih filozofskih temah, kot je na primer fist-fucking (naše ljube moralizatorje si lahko komaj zamislimo ob branju česa podobnega!).
A kakor koli: interpretacija s pomočjo filozofskega teksta ne more biti edina in občeveljavna resnica, ampak je v najboljšem primeru izhodišče za razpravo, nenazadnje tudi s pomočjo Kuge fantazem, če nekaterim to že predstavlja takšen rajski užitek.
Nadvse komično (in nevredno ljudi z doktoratom) pa je na takih brezdokaznih osnovah obtoževati avtorja uresničevanja »svojih spolnih fantazem«, obenem pa iz neznanih razlogov še komisijo, da želi »s spolne zlorabe otrok odstraniti stigmo povsem nesprejemljivega početja«. In to seveda nikakor niso edine žalitve.
Zanimivo je tudi prav kameleonsko vedenje drugega profesorja z iste fakultete, ki včasih romane zagovarja in je »neomajen«, drugič pa so zanj »problematični in ne problemski«, za razliko pa ne poda prepričljivega razloga. Po mojem mnenju je bila tako na primer knjiga Oči, ki sem jo za tekmovanje bral kot osnovnošolec in je zaradi mučenja živali prav tako povzročila polemiko (omenjeni profesor pa jo je navdušeno zagovarjal), napisana veliko bolj neokusno kot zdaj Evangelij za pitbule, pa kljub temu ne menim, da bi jo tedaj morali umakniti. Povsem očitno je, da je nisem dojel kot poziv k opisanemu ravnanju: podcenjevanje mladih bralcev je že prav groteskno.
Prav tako lahko predvidevam, da bodo knjižničarji knjigo priporočali skupaj z razlago konteksta, ne pa da bodo, kot implicirajo nekateri, govorili: »Gre za nekaj, kar moraš posnemati.«
Nekateri prav komično menijo, da je že njihov »avtentični šok« dovolj za javni linč. Če sem nekoliko nediplomatski, bi jim za »gledanje skozi besedilo« verjetno prej prišla prav prozorna folija, na kateri bi bil natisnjen tekst, kot pa stvari, ki jih očitno sploh ne razumejo. Na vprašanje, »ali ni v tem svetu, v katerem živimo, še bistveno več groze, kot je najdemo v literaturi«, ki si ga je pred leti zastavil prav omenjeni profesor, smo glede na kakovost razprave dobili jasen odgovor.
Sam izhajam iz dobronamernosti razpravljalcev, pa vendar to ne more biti opravičilo za osebne obtožbe in kvazistrokovne argumente. Ob omenjanju časti s strani moralizatorjev bi bilo častno in dostojno zlasti to, da bi se tisti izmed njih, ki brez refleksije osebno napadajo, za žalitve javno opravičili.
Konec koncev pa me ves ta trušč okoli Evangelija celo zabava, saj je – predvidljivo – dežurnim moralizatorjem uspelo doseči prav tisto, česar so se tako bali, torej knjigi narediti reklamo.
Blaž Istenič, Jesenice
