O pomenu sklenitve zakonske zveze, registraciji zunajzakonskega partnerstva in ob tem formalnopravni ureditvi lastnine nepremičnine, v kateri zakonca živita ali pa jo imata za počitniške ali druge namene, smo se pogovarjali z znano celjsko odvetnico Alenko Grad Pečnik. Nase je opozorila tudi na nedavnem zelo obiskanem dogodku Ljubezen od A do Ž v Festivalni dvorani, kjer so se odprla številna vprašanja, vezana na lastnino, predvsem stanja nepremičnin po ločitvi oziroma razhodu. Izkazalo se je, da pari na začetku zveze v povezavi z nepremičnino vstopajo v odnose precej naivno, z mislijo, da se s partnerjem ne morejo raziti, oziroma pravno zelo nepripravljeni. Pri tem odvetnica poudarja: »Priporočljivo je, da se vse zadeve v povezavi z lastnino nepremičnine, ki pripada zakoncema ali zunajzakonskemu paru, rešijo, ko so pari še prijatelji in delajo v skupno dobro, in ne potem, ko pride razveza in skupnost razpade, saj takrat po navadi prevladujejo zelo mešani, največkrat negativni občutki, ki ne gredo v smeri rešitve.«
Skupno in posebno premoženje
Sklenitev zakonske zveze ima za zakonca določene pravne posledice. Te se nanašajo na osebno stanje zakoncev, na njune osebne pravice in dolžnosti ter na njuno premoženjskopravno razmerje.
»Skupno premoženje zakoncev je tisto, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze. Skupno premoženje je torej skupna last zakoncev. Deleža zakoncev na skupnem premoženju sta nedoločena. Zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi, predvsem pa ga ne more odsvojiti ali obremeniti. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) izrecno določa, da se pravice na nepremičninah, ki so skupno premoženje, vpišejo v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev kot njuno skupno premoženje po nedoločenih deležih.
Določila o razpolaganju zakoncev s skupnim premoženjem in njegovem upravljanju so podobna tako v ZZZDR kot v družinskem zakoniku (DZ). Zakonca se lahko dogovorita, da le eden izmed njiju upravlja skupno premoženje ali pa samo en del. Dogovorita se lahko tudi, da le eden upravlja skupno premoženje in razpolaga z njim. Ta zakonec mora vedno upoštevati koristi drugega zakonca. Od dogovora zakoncev, da le eden od njiju upravlja skupno premoženje, lahko vsak kadar koli odstopi, vendar ne ob neugodnem času,« pojasnjuje odvetnica.
Ko se začne delitev
»Skupno premoženje zakoncev se razdeli po ZZZDR v naslednjih primerih: če zakonska zveza preneha, to je v primeru smrti enega zakonca, razglasitve enega zakonca za mrtvega ali razveze zakonske zveze, če se zakonska zveza razveljavi, na zahtevo upnika in v času trajanja zakonske zveze po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca.
ZZZDR je uvedel tudi določilo, da se lahko skupno premoženje razdeli po sporazumu ali na zahtevo enega od zakoncev. Za veljavnost takšnega sporazuma je potrebno, da ga overi notar.
Upnik lahko na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež zakonca dolžnika na skupnem premoženju, nato pa na zahtevo izvršbo na ta delež. Če je v izvršilnem postopku dovoljena prodaja deleža, ki ga ima zakonec na skupnem premoženju, ima drugi zakonec predkupno pravico, to pomeni, da lahko pred vsemi kupci ta delež kupi po ceni, ki se določi po predpisih o izvršbi.«
Potrebno je dokazovanje
Zakonca se lahko sama sporazumeta o višini deležev na skupnem premoženju in o samem načinu delitve premoženja, če sporazumno delita svoje premoženje. Če pa se ne moreta sporazumeti o tem, zahtevata, da deleža na skupnem premoženju določi sodišče. ZZZDR namreč določa pravno domnevo, da sta deleža na skupnem premoženju zakoncev enaka. Pri tem Alenka Grad Pečnik dalje pojasnjuje:
»Le če zakonca s to pravno domnevo nista zadovoljna, lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Kadar obstaja spor o deležu vsakega zakonca na skupnem premoženju, sodišče ne upošteva le dohodka vsakega zakonca, ampak tudi druge okoliščine, kot so na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja ter vsaka druga oblika dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Pred ugotavljanjem deleža vsakega zakonca na skupnem premoženju pa se ugotovijo dolgovi in terjatve zakoncev do tega premoženja. Ob delitvi skupnega premoženja lahko eden od zakoncev zahteva, da se mu na račun njegovega deleža dodelijo predvsem tisti predmeti, ki so namenjeni za opravljanje njegove obrti ali poklica in mu omogočajo pridobivanje plače. Prav tako lahko zahteva, da se mu dodelijo predmeti, ki so namenjeni izključno njegovi osebni rabi. Po zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev pa se zaščitena kmetija ne more deliti, čeprav spada v skupno premoženje zakoncev; kmetijo lahko deduje en sam dedič.«
Če nastane delitev skupnega premoženja, veljajo pravila, ki veljajo za delitev solastnine. Načine delitve lahko zakonca določita sama sporazumno z delilno pogodbo in potem delitev tudi sama izpeljeta. Opravita jo lahko v naravi, tako da si med seboj razdelita posamezne predmete skupnega premoženja, da si razdelita tudi posamične predmete, to je fizična delitev, ali pa predmete prodata in si razdelita dobiček, to je civilna delitev, možno pa je tudi, da en zakonec izplača drugega v denarju.
Za veljavnost poslov potrebujete notarja
Zakonca lahko med seboj sklepata vse pravne posle, ki jih lahko sklepata tudi z drugimi osebami, in na tej podlagi ustanavljata pravice in obveznosti. Za veljavnost teh poslov je potrebno, da jih overi notar. Overitev po notarju ni potrebna, če gre za običajna in manjša darila. Ne moreta pa skleniti pravnega posla, ki bi nasprotoval zakonitemu premoženjskopravnemu sistemu, da na primer premoženje, ki ga pridobita z delom med zakonsko zvezo, ne bi bilo njuno skupno premoženje.
Za obveznosti, ki jih je imel zakonec pred sklenitvijo zakonske zveze, kakor tudi za obveznosti, ki jih prevzame po sklenitvi zakonske zveze, odgovarja zakonec s svojim posebnim premoženjem in s svojim delom na skupnem premoženju. Če pa gre za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca, nadalje pa obveznosti, ki so nastale v zvezi s skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zanje oba zakonca nerazdelno ali solidarno tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem. Zakonec ima pravico terjati od drugega zakonca povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba zakonca, plačal več, kot znaša njegov del dolga. Zakončev upnik lahko zahteva sodno ugotovitev deleža zakonca – dolžnica na skupnem premoženju ter zahteva izvršbo na ta delež in tako poplača svojo terjatev iz skupnega premoženja zakoncev. Če je v izvršilnem postopku dovoljena prodaja deleža, ki ga ima zakonec na skupnem premoženju, ima drugi zakonec pred vsemi drugimi pravico, da kupi delež po ceni, ki se določi po predpisih o izvršbi.
Od 21. marca nov družinski zakonik
Nov družinski zakonik, ki se bo v večini določb uporabljal od 21. marca 2019, določa v 85. členu pogodbo o ureditvi premoženjskopravnih razmerij. To je pogodba, s katero se zakonca dogovorita o vsebini svojega premoženjskopravnega režima, ki se razlikuje od zakonitega. V njej lahko sporazumno uredita tudi druga premoženjska razmerja za čas trajanja zakonske zveze kakor tudi za primer razveze. Takšne pogodbe se vpišejo v poseben register, zakoncema pa mora notar pojasniti zakoniti premoženjski režim in ju z njim seznaniti ter ju poučiti o premoženjskih pravicah in obveznostih, ki izhajajo iz družinskega zakonika.
Velja samo tisto, kar je vpisano v zemljiški knjigi
Podatki o skupnem premoženju zakoncev se zapišejo v različnih javnopravnih evidencah, ki jih imamo vzpostavljene v Republiki Sloveniji. Vozila so evidentirana v registru vozil, odvetnica pa opozarja, da se ljudje na splošno zelo slabo zavedajo, kaj pomeni vpis v zemljiško knjigo, ki je poleg katastra sistem evidentiranja nepremičnin v slovenskem pravnem sistemu.
»Zemljiška knjiga je javna knjiga, namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami. Podatki, vpisani v zemljiški knjigi, so dostopni vsakomur, vodi pa jo pooblaščeni organ, to je sodišče. Za zemljiško knjigo veljajo temeljna načela: javnost zemljiške knjige, načelo publicitete vpisov, načelo zaupanja v zemljiško knjigo, načelo zakonitosti, načelo konstitutivnosti vpisa, načelo pravnega prednika ter načelo vrstnega reda. Iz teh načel razberemo, da je pomen zemljiške knjige zelo pomemben, saj velja samo tisto, kar je v zemljiški knjigi vpisano.
Kot odvetnica bi svetovala, da zunajzakonska partnerja premoženjskopravni režim na svojih nepremičninah ob registraciji svoje skupnosti pustita takšen, kot je, v prihodnje, če se odločita za nakup kakšne nepremičnine, pa kupujeta nepremičnine skupaj in se skupaj tudi vknjižita v zemljiško knjigo, imata pa, kot že omenjeno, možnost sklepati posle tudi med seboj,« končuje Alenka Grad Pečnik.
